Vse prepoznavne nacionalne kinematografije imajo zvezdnike in igralce, ki so v njihovi senci, katerih likov se občinstvo spomni, ne nujno pa tudi imen. Taka primera iz srbske kinematografije sta Slobodan Aligrudić, ki je v jugoslovanskih filmih upodabljal policijske inšpektorje, ali Nikola Simić, ki je igral male nergače. Pa še kdo.
Enako je tudi v francoski kinematografiji, ki je bila v primerjavi z anglosaksonsko oziroma hollywoodsko produkcijo prikrajšana zaradi jezika. V primerjavi z ameriškimi je francoskih igralcev, ki so postali globalno prepoznavni, malo; Alain Delon, Paul Belmondo, Jean Gabin, Louis Defunes, Yives Montand ali Fernandel. Jean-Louis Xavier Trintignant, nedavno umrli francoski igralec, v to ligo spada kvečjemu pogojno. Nenazadnje ima za francoščine neuke najtežje izgovorljivo ime. A obenem si je francosko kinematografijo težko predstavljati brez njegovega bledega obraza.
Želel je študirati pravo
Rojen leta 1930, je bil pet let starejši od Alaina Delona oziroma tri leta starejši od Jean Paul Belmonda. Od igralskih vrstnikov se je razlikoval po uglednem poreklu, saj je bil sin edinec francoskega industrialca, člana odporniškega gibanja in politika Raoula Trintignanta. Obenem je iz motodirkaške družine. Njegov stric Maurice je dvakrat zmagal na dirki formule 1 v Monte Carlu, kot tudi na dirki 24 ur Le Mansa. Tudi Jean Louis Trintignant je bil v prostem času dirkač v reliju, kar mu je prav prišlo v nemara njegovem ključnem filmu Moški in ženska iz leta 1966, v katerem je igral ovdovelega avtomobilskega dirkača, ki se zaljubi v vdovo. Film je bil nagrajen tako s tujejezičnim oskarjem, Zlato palmo kot tudi s številnimi drugimi nagradami. Med drugim tudi za glasbo, saj osnovna tema filma spada med najbolj prepoznavne filmske inštrumentalne skladbe, napisal jo je pa Francis Lai, kasneje tudi avtor glasbe za film Ljubezenska zgodba, za katero je dobil oskarja.
Jean Louis Trintignant je bil sprva namenjen študirat pravo, vendar je pri dvajsetih letih osnovno idejo opustil in se odpravil v Pariz študirat igralstvo. Leta 1955 je začel igrati v filmih in se tako leta 1956 pojavil v In bog je ustvaril žensko, filmu režiserja Rogerja Vadima, s katerim je Brigitte Bardot postala globalna ikona. Trintignant v filmu igra njenega soproga. V nadaljevanju kariere je bolj kot v radoživih igral v filmih s težjo tematiko kot v Nasilnem poletju iz leta 1959, ljubezenski drami, umeščeni v čas druge svetovne vojne, v kateri je Trintignant upodobil sina razvpitega in nasilnega fašista iz italijanskega obmorskega mesta, ki se zaljubi z vdovo v vojni padlega oficirja, katere družina zveze ne odobrava.
V francoskem vrstniškem igralskem trojčku Delon, Belmondo in Trintignant je slednji komu celo ljubši igralec od prvih dveh. V primerjavi z drugima dvema Trintignant ni junaški akcijski zmagovalec brez odvečnih misli, ampak prej kompliciran lik z več in bolj kompleksnimi problemi. Kot na primer v filmu Konformist iz leta 1970, politični drami italijanskega režiserja Bernarda Bertoluccija, v kateri igra povzpetnika s homoseksualnimi nagnjenji, ki bi se rad uveljavil v fašistični tajni policiji. Da bi se dokazal, dobi nalogo ubiti svojega nekdanjega učitelja antifašista, ki je pobegnil v Pariz. Pri tem se zaljubi še v njegovo žensko. Delon ali Belmondo bi se v takšni vlogi težko znašla. »Menda je to moja najboljša vloga, a tudi najtežja,« je sam dejal o filmu, med snemanjem katerega mu je umrla enoletna hčerka in je vlogo odigral obremenjen z dogodkom.
Z obema se je tudi redko srečeval na filmu. Medtem ko imata Delon in Belmondo osem skupnih filmov, vključno z Borsalinom, gangsterskim filmom iz leta 1970, v katerem omenjena igrata prijateljska gangsterja, se Trintignant z obema v istem filmu pojavi samo v Ali Pariz gori?, filmu iz leta 1966. In seveda prva dva igrata pripadnika odporniškega gibanja, Trintignant pa operativca Vichyske vlade oziroma njuna nasprotnika. Trintignant zgolj z Belmondom ni igral v nobenem filmu, sta se pa z Delonom skupaj pojavila v filmu Nevaren poklic iz leta 1975.
Gre za film, posnet po resničnih dogodkih, o lovu na Emila Buissona, nevarnega francoskega kriminalca, ki je leta 1947 pobegnil iz zapora in bil v petdesetih francoski državni sovražnik številka ena, saj je v karieri skupaj zagrešil preko 100 ropov in 30 umorov. Junija 1950 je z njegovo aretacijo zaslovel detektiv Roger Borniche, ki je svojo akcijo popisal v knjigi, na podlagi katere je nastal tudi scenarij za film. Uganili ste. Medtem ko je Alain Delon igral Bornicheja, je Trintignantu pripadla vloga Emila Buissona.
Slave se je otepal
»Bil je človek, ki je v sebi nosil bolečino,« je o njem dejal poljski režiser Krzysztof Kieślowski, v katerega filmu Rdeče je francoski igralec nastopil leta 1994. Trintignanta usoda ni crkljala. Z drugo ženo Nadine je imel tri otroke, izmed katerih pa je živ samo še sin Vincent. Prva hči Pauline mu je umrla v času snemanja Konformista, Marie Trintignant, njegova druga hči, rojena leta 1962, pa leta 2003, potem ko jo je v hotelu v Vilni do smrti pretepel njen tedanji fant Bertrand Cantat, vokalist francoske rock zasedbe Desire Noir. Povod za usodno agresijo je bilo ljubosumje, ki ga je izzvalo sms sporočilo, ki ga je Trintignantova dobila od soproga, s katerim se je ločevala in s katerim je imela enega od svojih štirih sinov. Cantat je bil obsojen na osem let ječe, iz katere je bil po polovici prestane kazni zaradi dobrega vedenja izpuščen.
Po tragediji se je Jean-Louis Trintignant umaknil iz javnega življenja in filma, potem je pa leta 2012 vseeno sprejel vlogo v filmu Ljubezen, ki je pobral oskarja za najboljši tujejezični film in Zlato palmo v Cannesu. Ob Konformistu je Ljubezen po njegovem mnenju najboljši film, kar jih je posnel, z njim se je predstavil sodobnemu občinstvu ter postavil piko v karieri, v kateri se je otepal slave oziroma se držal v ozadju. »Izmed približno 130 filmov, ki sem jih posnel, jih je vsaj 100 za pozabiti,« je dejal ta kultni francoski filmski igralec, ki je 17. junija umrl v 91. letu starosti.
