Rekli so mu El Flaco – Suhec. Kar je tudi bil. Visok, suh, a vseeno zelo postaven, eden najbolj zaželenih moških v Argentini v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja. Strastni in verižni kadilec, vselej s cigareto v rokah, z odpeto srajco in zlato verižico za vratom, z dolgimi in spuščenimi lasmi – prej bi mu lahko rekli, da je maneken, kot da je eden najbolj pomembnih nogometnih strokovnjakov na svetu vseh časov.
Kot nogometaš El Flaco ni bil nič posebnega. Argentinski Rosario, Racing in Boca Juniors v obdobju 1960–66 so bili njegovi klubi, dokler ni prestopil v Brazilijo, kjer se je leta 1968 pridružil tamkajšnjemu najbolj znanemu klubu Santosu, kjer je igral tedanji največji zvezdnik svetovnega nogometa Pele. V teh letih je odigral tudi 11 tekem za argentinsko reprezentanco, vse brez večjega uspeha. Leta 1970 je prešel v trenerske vode in leto kasneje prevzel argentinski Huracan, kjer je moči združil s tedaj najboljšim argentinskim nogometašem Renejem Housemanom. Takoj po neuspehu argentinske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Nemčiji 1974, ko so izpadli v prvem krogu, je Menotti iz Huracana »prestopil« na položaj selektorja argentinske nogometne reprezentance. Kjer je javnost zahtevala rezultate, saj je Argentina gostila naslednji mundial leta 1978. Tedanji jugoslovanski ljubitelji nogometa smo Menottija prvič videli na prijateljski tekmi leta 1977, ko so Gauči zmagali z izidom 1:0 in prikazali nogomet, ki je veliko obetal.
In niso razočarali. Menotti je kot trener vedno gojil privlačen in atraktiven nogomet, takšnega pa so Argentinci na mundialu 1978 tudi igrali. Kot trener je postavil hrbtenico ekipe po pravilih, ki veljajo še danes, v liniji vratar-osrednji branilec-osrednji vezist-napadalec. V tej shemi so bili glavni zvezdniki vratar Ubaldo Matildo Fillol, branilec in kapetan Daniel Passarella, kreator igre Osvaldo Ardilles in napadalec Mario Kempes, ki je bil tudi potem najboljši strelec svetovnega prvenstva in je v finalu k zmagi s 3:1 nad tedanjimi svetovnimi podprvaki Nizozemci prispeval dva gola. Ta ekipa na čelu z Menottijem se je s prvim naslovom svetovnega nogometnega prvaka za vselej zapisala v argentinsko in svetovno nogometno zgodovino.
Tedanji selektor argentinske nogometne reprezentance Luis Cesar Menotti s pokalom svetovnega prvaka, ki ga je osvojil leta 1978 na SP v Argentini. (Foto: X/AFA)
Toda tisto, po čemer je za Argentince to prvenstvo in vloga Menottija v njem enako znano, je tudi to, da je Menotti tedaj iz ekipe izpustil in na prvenstvo ni povabil – Diega Armanda Maradone. Slednji je bil tedaj, čeprav star komaj 17 let, že znan kot verjetno eden največjih talentov svetovnega nogometa. Argentinska javnost je pritiskala na Menottija, naj Maradono uvrsti v ekipo za SP, a je Suhec trmaril po svoje in vztrajal, da je Diego premlad, da bi pomagal ekipi z ambicijo osvojiti svetovni naslov. Toda Menotti in Maradona sta kljub razočaranju slednjega sklenila zgodovinsko premirje leto dni kasneje, ko je El Flaco prevzel tudi mlado argentinsko nogometno ekipo, ki je na mladinskem svetovnem prvenstvu 1979 na Japonskem osvojila naslov prvaka, z Maradono kot uradno najboljšim mladim igralcem na svetu.
Od tu naprej sta bila Menotti in Maradona skorajda nerazdružljiva; slednji je večkrat kasneje priznal, da je bil El Flaco tisti, ki je na razvoj njegove kariere najbolj vplival. Menotti je seveda ostal selektor argentinske nogometne reprezentance, kamor je takoj vključil Maradono in mu po letu 1979 in naslovu svetovnega mladinskega prvaka namenil osrednjo vlogo tudi v članski nogometni reprezentanci. Ker je ta ohranila praktično celotno okostje s SP 1978, skupaj s trenerjem Menottijem, dodana vrednost pa je bil prav Maradona, se je zdelo, da so Gauči prvi favoriti tudi na SP v Španiji 1982, posebej po blestečem uvodu, kjer so premagali Madžarsko s 4:1 po eni najbolj spektakularnih predstav Maradone na mundialih sploh. Toda zapletlo se je v drugem krogu tekmovanja, kjer so nasprotniki, najprej Italijani in potem še Brazilci, ugotovili, da je edini način, kako ustaviti Maradono, da ga »ubijejo«. Menotti je kasneje priznal, da je bil kot trener povsem nepripravljen na to, kako grobo lahko nasprotniki igrajo proti Maradoni. Res pa je, da so bile okoliščine tedaj drugačne in bi recimo italijanski branilec Claudio Gentile danes v prvih minutah tekme za takšne napade na Maradono prejel neposredni rdeči karton in kdo ve, kako bi se prvenstvo tedaj razvijalo. Maradoni je na koncu tekme z Brazilci, ko je bilo že jasno, da so Argentinci izpadli, »počil film« in je na pravi rafal grobosti odgovoril z enako grobim napadom na enega od brazilskih igralcev in svetovno prvenstvo končal z rdečim kartonom.
Menotti si je po prvenstvu vzel prosto leto, na čelu argentinske ekipe ga je zamenjal Carlos Billardo, ki je štiri leta kasneje z Maradono na čelu osvojil novi naslov svetovnega prvaka v Mehiki, na temeljih argentinskega čudeža, ki ga je postavil in utrdil prav Menotti.
Toda slednji je moči z Maradono združil spet leto dni kasneje, ko je 1983 prevzel Barcelono, kjer je tedaj že igral Diego. Žal se je tudi tam njuno skupno delo končalo zelo podobno kot v reprezentanci. V finalu kraljevega pokala 1984, ko je Barcelona igrala proti Athleticu Bilbao – v katerem je igral Andoni Goikoetxea, imenovan »mesar iz Bilbaa«, ki je Maradoni leto dni pred tem v prvenstveni tekmi zlomil nogo – se je izjemno groba igra Baskov, usmerjena v glavnem proti Maradoni in Berndu Schusterju, končala tako, da je Diego po enem grobih prekrškov popolnoma podivjal in se z brcami lotil nasprotnikov in končal z izključitvijo ter kasneje s prodajo v Napoli. Vse ostalo, kar se tiče Maradone, je potem zgodovina. In Menottija tudi.
Suhec je namreč potem kot trener počival do leta 1986, ko je prevzel Boco, vendar se je kasneje izkazalo, da je bil to tudi njegov trenerski labodji spev. V nobenem klubu, ki jih je kasneje vodil (Atletico Madrid, River Plate, Penarol, Mexico, Sampdoria ...) ni deloval več kot po leto dni in nikjer ni bil več uspešen. Po letu 2007 se je, po vodenju mehiškega Tecosa, trenersko upokojil, vmes pa se je boril z zdravjem, ki mu je nagajalo predvsem zaradi divjega življenjskega sloga, predvsem pa kajenja. A v svet nogometa se je znova vrnil na velika, pravzaprav velikanska vrata, ko je leta 2019 postal direktor argentinskih nogometnih reprezentanc. Njegova zasluga je, da je za trenerja Gaučev nastavil Lionela Scalonija, ki je z vodstvom Lionela Messija na igrišču končno, v letu 2021 (prvič po 1993), osvojil južnoameriško prvenstvo, leto dni kasneje pa na svetovnem prvenstvu v Katarju po letu 1986 še tretji naslov svetovnega prvaka.
Tako lahko rečemo, da je Menottijev podpis pod vsemi tremi naslovi argentinskih svetovnih prvakov v nogometu: prvega je leta 1978 osvojil kot trener ekipe, k drugemu je prispeval ključnega igralca, Diega Maradono, pri tretjem pa je bil direktor ekipe in tisti, ki je nastavil trenerja Scalonija. Zato je Menotti med argentinskimi in svetovnimi trenerji tisto, kar sta bila njegova učenca, Maradona in Messi, med igralci. Popolne legende. In tako se Argentinci od Menottija danes tudi poslavljajo – kot od Največjega.
