Na tradicionalnem Marihuana maršu je imela stojnico tudi ekipa dokumentarca Konoplja osvobaja, ki je premiero doživel v Brežicah, danes pa ga bodo predvajali tudi v Ljubljani. Režiser Miha Čelar pravi, da ni konopljin aktivist, ga pa ta nenavadna rastlina, ki razdvaja prav toliko, kolikor združuje, zanima kot družbeni fenomen. »Ne postavljam se na nobeno stran, vendar sem prepoznal konopljo kot element na ravni posameznika oziroma nas kot civilne družbe proti korporacijam, kapitalu, farmaciji. Desetletja je bilo kup ljudi, ki so šli proti zakonom, bili zato obsojeni in zaprti. Menili so, da je konoplja tako primarna kot voda in zrak. Vzameš semena, padejo ti iz roke na vrt, poženejo, rastlina zraste sama, ničesar ne potrebuje. Zakaj ne bi imela civilna družba pravice do nje?«
Konopljina skrivnost
Odgovor, zakaj se okoli konoplje krešejo tako različna mnenja, tudi v medicini, je v resnici preprost. Na vsakega deluje drugače, zato je ni mogoče predpisati vsakemu pod istimi zagotovili. Pred okoli 20 leti so se pojavili prvi rakavi bolniki, ki so ugotovili, da jim lahko konopljino olje koristi. »V zvezi z rakom ni še nič gotovega, jo pa s pridom uporabljajo za nekatere kožne bolezni, nekakšne učinke ima tudi pri multipli sklerozi. Najbolj znan in potrjen je program uporabe konoplje pri otrocih s trdovratno epilepsijo. V Sloveniji ga vodi profesor Neubauer na Pediatrični kliniki. Gre za epilepsijo, ki se je ne da ustaviti, govorimo o več sto napadih na dan,« pojasni Čelar.
Njegova dokumentarna pripoved temelji na konopljinih aktivistih z različnih koncev sveta. Najprej so šli na jug, na Hrvaško, v Srbijo in Severno Makedonijo. Če je filmska ekipa v Srbiji naletela na radikalizirano gonjo proti konoplji, tako so morali trgovci s polic umikati olje, moko in semena za potico, so v Švici naleteli na drugačno izkušnjo. »Tja smo šli z namenom, da posnamemo, kako kupiš konopljo v Lidlu, a jo je Lidl mesec pred tem zaradi imidža umaknil. Potem smo to posneli v Dennerju, ki je švicarski Hofer.«
Lekarna Pri zlatem samorogu
Rdeča nit filma govori o enem najbolj znanih slovenskih aktivistov za legalizacijo konoplje Janku Pircu, ki so ga pred leti v Brežicah aretirali zaradi osmih sadik. »Hotel je pomagati ženi z multiplo sklerozo, prav tako mu je sin zbolel za diabetesom tipa ena. Verjel je, da jima lahko stanje vsaj izboljša, če že ne pozdravi. Pristojnim je predlagal, da bi se to izvajalo pod zdravniškim nadzorom, a ni bilo odziva.« Na okrožnem sodišču so ga prvič obsodili, nato še na okrajnem, ko pa se je drugič pritožil, je leta 2016 na vrhovnem sodišču zmagal. Oprostili so ga vseh obtožb. Ko se je leto zatem vrnil v Brežice, je pred sodiščem, kjer so ga prvič obsodili, odprl trgovino Konoplja osvobaja. »Zdaj že tudi ljudje s sodišča pridejo po kakšne kapljice ali olje,« se namuzne Čelar.
Konoplja je nekoč že bila legalna. V arhivu enega od salzburških časopisov je filmska ekipa našla oglas iz leta 1875. Objavila sta ga brata Julius in Ubald Trnkoczy, ki sta imela v Avstro-Ogrski verigo lekarn. Ena je bila tudi v Ljubljani. »Imenovala se je Pri zlatem samorogu. Bila je v bistvu takoj prvi lokal zraven današnjega Pritličja pri mestni hiši. Zdaj je tam majhna gostilnica, in ko se odprejo vrata, opaziš nekakšno lino, skozi katero so lekarne ponoči izdajale zdravila,« pojasni sogovornik in se vrne k oglasu: »Brata sta s sliko in besedo oglaševala indijske konopljine cigarete kot sredstvo za pomiritev, proti glavobolu, živčnim krčem. Za kar nekaj stvari, po katerih je raba konoplje znana tudi danes.« Napisala sta še, da jo za dame in gospode priporočajo zdravniki z dovoljenjem Dežele Kranjske. Škatlica cigaret je bila vredna okoli 40 današnjih evrov.
Zaradi prevelikih in premočnih interesov kapitala Miha Čelar ne verjame, da se bo legalizacija pri nas zgodila v bližnji prihodnosti. »Če bi bilo količkaj pravičnosti, bi se konoplja vsaj v določenem obsegu morala vrniti civilni družbi.«