Ljubljana. Na pogojno kazen leto in sedem mesecev zapora so maja lani obsodili Ranisa Smajlovića, ker je decembra 2020 iz Švice odpeljal svoja mladoletna otroka, katerih skrbništvo je švicarsko sodišče dodelilo njuni mami. Kazen je imela poseben pogoj: če v mesecu dni po pravnomočnosti sodbe otrok ne vrne, bo šel v zapor. Nedavno je ljubljansko višje sodišče sodbo razveljavilo in odredilo novo sojenje. Kar pomeni, da sodba še vedno ni pravnomočna, s tem pa tudi ne pogoj za vrnitev otrok. Po vsem tem času torej Dijana Hisenaj hčerke in sina še vedno nima pri sebi. Še ve ne, kje se nahajata.

Hisenajeva se je z otrokoma zaradi Smajlovićevega nasilja v Švici najprej zatekla v varno hišo, nato pa preselila v rejniško družino. V začetku decembra 2020 takrat tri leta stare hčere in šest let starega sina po dogovorjenem stiku ni pripeljal nazaj. Najprej ju je odpeljal v Zagorje, nato pa se je za njima izgubila vsaka sled. Marca predlani so ga aretirali, ga po osmih mesecih izpustili iz pripora, sredi lanskega maja pa obsodili zaradi nezakonitega odvzema otrok. Sodnica Klavdija Bercieri mu je za vsako od kaznivih dejanj naložila pogojno kazen deset mesecev zapora oziroma enotno kazen eno leto in sedem mesecev s preizkusno dobo treh let. Ob pogoju, da mora v enem mesecu otroka vrniti v Švico k mami, sicer bo moral v zapor. V tem primeru bi ga glede na čas, ki ga je že prebil v priporu, čakalo še enajst mesecev za rešetkami.

V Švici ga ni nihče poslušal

Po pisanju Slovenskih novic naj bi višje sodišče ocenilo, da sta bili Smajloviću kaznivi dejanji sicer dokazani, vendar pa naj bi prvostopenjsko sodišče ob izreku kazenske sankcije in posebnega pogoja premalo razčistilo aktualne razmere pri Hisenajevi. Kar bo treba narediti na novem sojenju in znova odločiti o primerni kazni in morebitnem posebnem pogoju.

Smajlović se je na sojenju zagovarjal, da je imela partnerica v Švici težave s poporodno depresijo. Vrnili so se v Slovenijo, a je potem z otrokoma brez njegove privolitve odpotovala nazaj. »Problematiko« je javljal tamkajšnjemu centru za socialno delo, a ga ni nihče poslušal, ker je »Švica feministična država« in je tam »oče le mašina za produkcijo otrok«. Sam pa je ugotovil, da otroka v rejniški družini zelo trpita. Ob stikih sta jokala, sin je spet lulal v hlače, prihajala sta v modricah in vsakič sta prosila, če lahko ostaneta pri njem. »Človeku ne preostane drugega, kot da ju reši iz tega brutalnega kraja,« je izjavil. Čeprav je bil takrat še v priporu, je dejal, da ve, da se imata otroka lepo, sta zdrava, nasmejana in napredujeta.

A sodnica je ocenila, da ni dokazov o slabem ravnanju z otrokoma in da nista bila ogrožena. Sploh pa ne tako, da bi ju bilo treba na vrat na nos odpeljati iz države, v kateri sta živela večji del življenja. Ker ugibajo, ali sta morda v Bosni, je materin odvetnik tamkajšnje oblasti že prosil za priznanje sodne odločbe, po kateri mora Smajlović otroka nemudoma vrniti materi.