Z zamenjavo političnega sistema pred 33 leti smo veliko dobrih sistemov za življenje in varovanje ljudi ter premoženja dobesedno zradirali, ker je vse od prej zelo motilo nove, pohlepne, državotvorno nesposobne oblastnike, tako imenovane demokrate, naravne nesreče in ogroženosti države ter družbe pa so ostale. Kot vidimo, ne samo vojaška in varnostna ogroženost, tudi naravne nesreče so vse pogostejše in vse hujše. Država pa zmeraj bolj neorganizirana, neučinkovita in invalidna, ko je treba delovati preventivno, in še posebej ko je treba takoj, v trenutku reševati ljudi, njihovo premoženje, gospodarstvo in infrastrukturo.
Ob sedanji vodni ujmi, naravni katastrofi, je državni sistem zaščite in reševanja popolnoma zatajil z ukrepi opozarjanja in alarmiranja; sirene gasilskih domov so četrtkovo noč pred desetimi dnevi zatulile, ko je že poplavilo in odnašalo hiše, mostove, domače živali, vso premoženje in tudi ljudi, čeprav so pred tem že bile več dni obilne nevihte in povečan vodotok vseh vodonosnikov. Za to kritično noč je bil tudi izdan rdeči alarm za velik del severne Slovenije, vlada, država in še posebej sistem zaščite in reševanja v okviru ministrstva za obrambo pa otopel, invaliden, ki je zaspal. In spet ne bo nihče odgovarjal. Predsednik vlade na dopustu v Grčiji, odsoten tako kot večina ministrov in ključnih ljudi državnega sistema. In zgodilo se je – vse jih je presenetilo.
Izgubljena življenja, ogromno uničenje infrastrukture, še večje uničenje premoženja ljudi, stanovanjskih, gospodarskih in poslovnih objektov. Z eno besedo katastrofa za te nič krive ljudi, katerim država jamči vsakovrstno varnost, ki je pa dokazano ni. Katastrofa pa se je zgodila zaradi 30-letnega podcenjevanja vodnih ujm, vsakokratnih nerealiziranih obljub o protipoplavnih ukrepih urejanja vodotokov, zaradi kraj in korupcije na vseh nivojih, zaradi nesposobnosti in neučinkovitosti državne in lokalnih oblasti. Glavno odgovornost pri vsem tem ima država, vsakokratna politična oblast, manj lokalna oblast ter še manj prostovoljne organizacije, še posebej prostovoljni gasilci, ki na koncu edini zares na samem kraju in takoj rešujejo, kar se rešiti da. Katastrofa in razočaranje nad državo, ki je dolžna zagotoviti še posebej preventivno ravnanje za zmanjšanje učinkov naravnih nesreč, kot je ta, in ko se že zgodi, je država tista, ki ima pod sabo celoten državni aparat, civilno zaščito, vojsko in policijo, zakonodajo, državno blagajno in izvršno moč, da organizira in sistemsko takoj deluje.
Tudi tokrat pa je država še enkrat več v celoti zatajila. Zaradi obsežnih naplavin in velikih količin materiala, plazov, uničenih cest ter mostov bi država z lahkoto lahko takoj zagotovila stotine primernih delovnih strojev in gospodarskih vozil iz popisa – državljanske dolžnosti, saj zasebniki in podjetniki v državi razpolagajo s tisoči primernimi delovnimi stroji, rovokopači, bagri, buldožerji in tovornjaki, ki bi jih kot državljansko obveznost morali zagotoviti lastniki in upravitelji z osebjem vred. Država bi pa enostavno vsem vpoklicanim nadomestila izpad prihodkov, materialne stroške, nadomestila in opravljeno delo. Ne pa da je to delo prepuščeno prostovoljcem, dobri volji in razdajanju posameznikov, namesto da bi to z lahkoto opravila država, če bi bila vsaj malo organizirana in zmožna. Pa ni. Kakšna je to vojska, ki prvi montažni most komaj spravi skupaj po desetih dne od nesreče, lansirnega mostu za postavitev v nekaj urah niti ni bilo blizu, na terenu pa samo nekaj vojakov, ki vrtijo lopate in premikajo veje.
Anton Peinkiher, Ljubljana