dvajset let sem zaposlena kot specialna pedagoginja na redni osnovni šoli, kjer vsakoletno pripravljam tudi prilagoditve za reševanje NPZ (nacionalni preizkusi znanja) šestošolcem in devetošolcem.
Osebno zagovarjam opolnomočenje učencev s kompenzacijskimi in korekcijskimi strategijami do te mere, da so pri ocenjevanju znanja samostojni v največji možni meri. Seveda ob dejstvu, da so jim glede na njihove primanjkljaje ponudene tudi ustrezne prilagoditve. Le kadar gre za učence z izrazitejšo obliko disleksije, se poslužim tudi možne prilagoditve pomočnik - bralec. Prilagoditve razumem kot možnost, da otrok lahko pokaže svoje znanje.
Natančno branje navodil za pomočnika bralca in njihovo striktno upoštevanje je otroku le bore malo v oporo. Prepovedano je namreč branje dveh zelo obširnih besedil pri predmetu slovenščina in vseh vprašanj izbirnega tipa (obsežna besedila). Podobno pri drugih predmetih (npr. besedilne naloge, matematika). Ob tem bi navedla le komentar letošnje šestošolke, ko sem ji razložila navodila za bralca: »Nič mi ne pomaga, če mi berete ta kratka navodila. A tisti roman od besedila naj pa sama preberem? Saj veste, da bi samo za besedilo potrebovala eno uro.«
Razumem in zavedam se, da gre za ocenjevanje bralnega razumevanja. Razumem, da strokovnjake na RIC skrbi, da bi bralec s svojo intonacijo branja lahko vplival na rezultate reševanja.
V moji praksi se v strokovnih skupinah za pripravo individualiziranih programov poslužujemo slušnih posnetkov profesionalnih bralcev. Starše povežemo s Knjižnico slepih in slabovidnih, kjer pridobijo tako učbenike, delovne zvezke kot tudi knjige za domača branja. Učijo se s pomočjo poslušanja, berejo s poslušanjem. Vsi, ki smo to kdaj poskusili vemo, kako zelo naporno opravilo je to.
Naloga strokovnjakov, ki se ukvarjamo z vsemi vidiki in nivoji pedagoškega procesa, je predvsem otrokom ponuditi možnost, da pokažejo svoje pridobljeno znanje. Če poti do tja še niso takšne, če smo včasih verjeli, da niso možne, je zadnji čas, da začrtamo nove. Sicer še vedno zavestno sodelujemo v prižiganju grmad, kjer gorijo srca tistih otrok, ki zaradi napačnih metod, postopanj in ozkoglednosti odraslih še dolgo ne bodo razumljeni in priznani kot enakovredni člani razredne in širše skupnosti.
Pričakujem in želim si, da boste z uvajanjem novih načinov določenih prilagoditev pri nacionalnih preizkusih znanja zmanjšali diskriminatoren pritisk na učence s posebnimi potrebami, še posebej za učence z disleksijo.
mag. Katarina Kesič Dimic, Ljubljana
