Prva slovenska uprizoritev drame Rolanda Schimmelpfenniga Dan, ko jaz ni bil več jaz, ki jo bodo v režiji Maše Pelko premierno izvedli v petek ob 20. uri na odru Male Drame, s tem pa odprli sezono še na prizorišču, ki se bo s prihajajočo prenovo za vselej poslovilo, bo ponudila že osmo postavitev del znanega sodobnega nemškega dramatika na naših odrih. »Zelo me veseli, da program Male Drame odpiramo s tako vznemirljivo predlogo,« poudarja Vesna Jurca Tadel, ravnateljica SNG Drama Ljubljana. »Schimmelpfennigova besedila so si med sabo sicer precej različna, vendar vsa izhajajo iz sedanjosti oziroma težav sodobnega človeka – druži pa jih tudi to, da vselej vključujejo določeno sestavino, ki dogajanje v njih postavi na glavo.«
Leta 2017 napisana drama se tako osredotoča na osnovno družinsko celico – torej očeta, mater in dva otroka – na nek poletni večer; njihova izpraznjena vsakdanja rutina se zamaje, ko se v njihovem bivališču pojavi očetov dvojnik... »Schimmelpfennig se v tem besedilu sprašuje o sodobni identiteti oziroma o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se jaz razcepil na več jazov, vsak od njih pa bi nato zaživel svoje življenje,« dodaja ravnateljica. »Te predloge se je mogoče lotiti na zelo različne načine, kakor kažejo tudi njene dosedanje postavitve po svetu; želimo pa si, da bi naša predstava zamajala tla pod nogami tudi gledalcem, ne le likom v njej.«
Ko se drobi podoba sveta
Kot ugotavlja režiserka Maša Pelko, je besedilo izjemno odprto, vendar v sebi hkrati tudi zelo čvrsto spleteno. »Pojav dvojnika je tu nekakšna metafora, ne le za razpad identitete, temveč tudi za razpad družinske celice ter sveta, v katerem živimo. Gre za neke vrste dekonstrukcijo, ki razstavlja en dan v življenju posameznika, s tem pa tudi celotno podobo naše družbe.« Kot pravi dramaturg predstave Rok Andres, Schimmelpfennigove igre pogosto brišejo meje med resničnostjo in fantazijo ter mešajo magične elemente z vsakdanjim življenjem, na ta način pa gradijo nekam nadrealistično vzdušje, v katerem so meje prostora, časa in logike zamaknjene ali izkrivljene. »Enako značilna zanje je razdrobljena ter nelinearna pripoved, ki občasno spominja na asociativno montažo, prepoznavno prisotna v avtorjevi poetiki pa je tudi sočasna raba epskih in dramskih elementov, kjer igralci besedilo hkrati igrajo in pripovedujejo. S tem se ustvarja neka distanca, s katere lahko ta igra naslovi neko razpoko v realnosti, skozi njo pa spregovori tako o intimnih družinskih stiskah kot o – pogojno rečeno – koncu sveta.« Kakor je še pripomnil Andres, gre pri tokratni uprizoritvi za izrazito avtorsko branje predloge, ki pa ohranja duh besedila in mu sledi.
Motiv razklanosti oziroma »odstopanja« od samega sebe je v izdatni meri narekoval podobo predstave: scenograf Dorian Šilec Petek je med drugim omenil, da »poskuša prostor katalogizirati razne razsežnosti razpadajoče družine«, svetovalka za gib Bojana Robinson pa pristavlja, da besedilo pri iskanju pravega načina uprizarjanja vabi k preizkušanju meja običajnega. »Tudi igralci smo se morali med tem procesom znebiti svojih ustaljenih načinov doseganja učinka na odru,« priznava Maruša Majer, ena od šesterice nastopajočih. »Opraviti imamo namreč z razpadanjem misli, identitete, skupnosti, vseeno pa smo morali poiskati neki skupni temelj, skozi katerega lahko to zgodbo povemo.« V predstavi igrajo še Barbara Cerar, Klemen Janežič, Domen Novak, Saša Tabaković in Tina Vrbnjak; besedilo je prevedla Anja Naglič, kostumograf je bil Andrej Vrhovnik, glasbo pa je prispeval Blaž Gracar.
