Države Latinske Amerike imajo v svojem orožarskem arzenalu večinoma rusko orožje. Ameriški »modreci« jim predlagajo, da to rusko orožje podarijo Ukrajini in ga nadomestijo z ameriškim. Še posebej so s to ponudbo na udaru Mehika, Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Brazilija. Tako bi ZDA imele dvojno korist. Povečale bi svoj vpliv v Latinski Ameriki in Rusom povzročile preglavice. Oba verjetna kandidata za predsednika ZDA imata lastnosti, ki jih izražata v svojih nepredvidljivih, srhljivih in tudi komičnih dejanjih in izjavah. En oblasti željan kandidat pogreša, da ZDA niso več svetovni žandar in s parolo »Amerika first« ji želi povrniti nekdanjo »slavo«. Drugi pa pomotoma »oživlja« tuje mrtve politike. Ubogi Američani. Izbira pa taka! Kje najdejo takšna kandidata? Pri nas je, hvala bogu samo eden takšnega slovesa.
Da zaradi predstavljene črnoglede prihodnosti kdo od bralcev ne bi padel v depresijo, bom članku dodal ščepec humorja.
V Ameriki imajo radi šaljive predstave s štiriletnimi otroci. Polna dvorana staršev se zabava ob spremljanju svojih otrok, ki jim na odru postavljajo razna vprašanja. Ena točka take zabave je potekala takole. Na odru sta lepo urejena deklica in rahlo zanemarjen deček. Voditelj prireditve od njiju zahteva, da naštejeta predsednike ZDA. Deklica jih brez premišljevanja začne naštevati od prvega naprej. Voditelj jo prekine in da besedo dečku. Ta se ne spomni niti enega. »Kaj res ne veš za nobenega predsednika ZDA?«, vpraša voditelj. »O ne, to pa ne, vem za enega,« se brani deček. »No, povej, kateri je to,« ga spodbuja voditelj. »Ne vem mu imena, vem pa, da je varal ženo,« se odreže deček. »Pa taki so bili vsi,« pripomni voditelj. »Že, že, toda za tega je vedel ves svet, razen žene. Drugi so bolj skrivali svoje varanje, zato jih ne poznam,« razloži deček.
Da bi popravil slab vtis o dečku, mu je voditelj ponudil še eno priložnost. Naštel naj bi vse države, v katerih so ali so bili ameriški vojaki. »To je pa pretežko vprašanje,« pravi deček, »saj jih je več na tujem kot doma. Lažje bi naštel takšno razporeditev ruskih vojakov, ti so samo v Ukrajini.« Takšnega odgovora voditelj ni pričakoval in je posumil, da je deček omejen. V tem vznemirljivem trenutku se je oglasil eden od staršev s trditvijo, da to ni težko vprašanje in bi on z lahkoto naštel države, ki jih je samovoljno »obiskala« ameriška vojska. Dobil je besedo in začel naštevati države: »Koreja, Gvatemala, Indonezija, Vietnam, Laos, Kambodža, Iran, Salvador, Nikaragva, Grenada, Libija, Panama, Irak, Sudan, Afganistan, Bosna, Srbija in morda še kakšna, ki pa ni omembe vredna.« Voditelj je bil presunjen z odgovorom in je vprašal vsevedneža po poklicu. Po kratkem obotavljanju je le povedal: »Jaz sem agent Cie.«
Kako bi se pa sedanji predsednik države odrezal na to vprašanje, saj bi jih po svojem spominu verjetno našteval nekako takole: »Jugoslavija, Češkoslovaška, Sovjetska zveza, Nemška demokratična republika, …« Američane čakajo še razburljivi dogodki. Nas pa tudi. Zato pustimo prosto pot naši domišljiji v upanju, da ni vse tako brezizhodno. Prepuščam domišljiji tole možno rešitev.
Zaprosili so me, naj jaz kandidiram za predsednika ZDA, da bi rešil svet. Odklonil sem, kajti nisem dovolj star, dovolj samovšečen, dovolj nesramen, dovolj sebičen, dovolj maščevalen in tudi ne dovolj nespameten. In kakšne bodo posledice moje odklonitve? Ali bi zavoljo tega svet šel v »maloro«? Mogoče?
Sicer pa znanstveniki trdijo, da bi tudi v tem primeru bacili preživeli. Prosim vas, kakšen smisel bi imelo življenje bacilov, če nas ne bo? Razmislite!
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
