Ko si glavni igralci ne upajo ali niso sposobni izvesti fizično zahtevnih ali nevarnih prizorov, nastopijo kaskaderji. Skačejo skozi okna, vozijo kawasakije, delajo prevale z avtomobili, visijo s stolpnic, jih dobijo po riti in po glavi, sem in tja pa tudi zagorijo. Večkrat, če je treba. Plačani so, skratka, da snemajo kul prizore, ki jih drugi ne zmorejo, zaradi česar so sicer v večini filmov, a gledalci po drugi strani niti ne opazimo, da so tam. Eden takšnih je bil dolga leta tudi David Leitch iz Wisconsina, ki je kot kaskader, preden je postal režiser, nastopil v več kot osemdeset filmih. Vragolije je med drugim počel namesto Brada Pitta, Matta Damona in Jean-Clauda Van Damma.
Med režiserje je presedlal s prvim delom filma John Wick, pri katerem poleg Chada Stahelskega uradno ni naveden, samostojno pot je nato nadaljeval s filmoma Atomska blondinka in Deadpool 2, lani pa smo lahko v kinu videli njegov film Hiter kot strel. Skupno vsem tem naslovom je, da gre za lepo koreografirane akcijske filme, ki se, kolikor je le mogoče, izogibajo rabi posebnih učinkov, če ni nujno potrebno. Da so za vrtoglavimi vragolijami dejanski ljudje, ne pa računalniško izrisani kupčki pikslov, se čuti. V tem pogledu ni nič drugačen zadnji Leitchev projekt Kaskader, ki pa je v primerjavi s predhodnimi filmi tudi njegov najbolj oseben film. Celota se namreč bere kot velik poklon kaskaderstvu.
Arhivski posnetki kaskaderjev gledalca pričakajo že v filmski špici, tudi sama zgodba nato sledi življenju kaskaderja Colta Seaversa, ki se v uvodu ponesreči na delu, zaradi česar se umakne iz poklica, a seveda ne mine dolgo, ko znova dobi klic nazaj. Čeprav mu vrnitev sprva ne diši, se vrne, ker film v filmu, naslovljen Kovinska nevihta, kjer ga rabijo, snema njegova bivša. Kaskader je sicer reinterpretacija istoimenske serije iz osemdesetih z Leejem Majorsem v glavni vlogi, posodobljena za današnji čas, kot celota pa je učbeniški primer tega, kako lepo se da po eni strani serijalni recept adaptirati v soliden film, po drugi strani pa tudi, kako akcijske prizore, ki se jih pričakuje pri tovrstnih multipleksovskih spektakelčkih, nadgraditi z enostavno, a privlačno zgodbo.
Kaskader se pravzaprav bere zelo deadpoolovsko, čeprav je odtenek humorja bistveno bolj umirjen od tistega v filmih z Ryanom Reynoldsom. Kot tak je poln posrečenih dovtipov, referenc na druge filme, podložen z zimzelenimi glasbenimi hiti, vse skupaj pa z dobro kemijo povezujeta kanadski superzvezdnik Ryan Gosling (Barbie, Dežela la la) in britanska igralka Emily Blunt (Tiho mesto, Oppenheimer). Res je sicer, da film širše žanrsko v ničemer posebej ne izstopa, kar v skladu z današnjimi kinotrendi pomeni tudi nekoliko predolgo minutažo, a mu po drugi strani tudi težko karkoli zares očitamo. Če kaj, je poleg glavnih dveh igralcev treba pohvaliti imenitno koreografirane in zmontirane akcijske prizore, v katerih se akcija in humor izmenjujeta in dopolnjujeta brezšivno. V filmu Kaskader o kaskaderju, ki ga je posnel bivši kaskader, kaj manj niti ni bilo pričakovati.
