Tradicionalno samozavest razumemo kot (trajno) psihološko lastnost. S čimer imamo v mislih, da gre za osebnostno lastnost, torej način, kako se človek večinoma odziva na večino situacij. Mag. Aleš Vičič, ki je več kot dvajset let deloval kot eden vodilnih športnih psihologov v Sloveniji, meni, da je tak pogled sicer ustrezen in strokovno korekten, vendar pa ga je treba dopolniti.
»Problem je, da se iz tega nezavedno sklepa, da je samozavest osebnostna lastnost … Tukaj moram omeniti, da so na delu zmotna in preveč črno-bela prepričanja – ali si ali pa nisi samozavesten, to imaš ali pa nimaš. Ljudje tako prevečkrat dobimo občutek, da ne moremo pri tem ničesar spremeniti. Zato poudarjam, da moramo samozavest razumeti tudi kot trenutno stanje. Na primer, vsem se nam zgodi padec samozavesti, ko se lotevamo težkih, kompleksnih, novih, pomembnih nalog. Nalog, ki so v tistem trenutku še zunaj naše cone kompetentnosti. Po drugi strani nam stanje samozavesti dvigne, ko takšne naloge opravimo. Ko enkrat razumemo, da je samozavest trenutno stanje, spoznamo, da ga lahko kontroliramo, izboljšamo, spremenimo. Tak pogled nam pomaga pri soočanju z nalogami. Za to sem se zavzemal vseh dvajset let dela z vrhunskimi športniki in tudi zdaj v poslovni psihologiji: za soočanje z težkimi, zahtevnimi, kompleksnimi, pomembnimi nalogami potrebujemo namreč ravno to fleksibilnost samozavesti, da iz začetnega padca postopoma vedno bolj verjamemo, da lahko takšne naloge tudi uspešno opravimo in dosežemo (visoke) cilje,« pove mag. Vičič, ki je na odru konference internega komuniciranja izvedel tudi trening samozavesti in tako prikazal, kako se lahko soočimo s samozavestjo.
Stanje, ki gre in pride
Seveda se postavlja vprašanje, kdo je samozavesten človek in ali ni pomanjkanje samozavesti nemara kdaj tudi dobro. »Če samozavest pojmujemo kot trenutno, prehodno stanje, smo vsi kdaj bolj ali manj samozavestni. To so torej stanja, ki pridejo in gredo. Odvisno od tega, pred kako zahtevnimi nalogami smo in kaj si o tem v tistem trenutku mislimo,« odgovarja mag. Vičič, ki je na poti k vrhunskim dosežkom je svetoval več kot 400 športnikom in trenerjem, od tega 150 vrhunskim športnikom in 60 olimpijcem iz več kot 40 športov. Meni, da pomanjkanja trenutne samozavesti ni treba jemati kot nečesa slabega, in to zaradi več razlogov. »V prvi vrsti bi morali biti ponosni nase, saj je to znak, da se soočamo z zahtevnimi nalogami. Drugič, lahko smo ponosni, ker si želimo in nam je mar, da nalogo zares dobro opravimo. In tretjič je to normalna človeška reakcija, ki nam je vsem skupna, namreč da ob težjih, kompleksnejših, novih in pomembnih nalogah najprej malo podvomimo, se sprašujemo, ali to znamo, nas skrbi, kako bo … Zato je bolj pomembno, kako se bomo s tem stanjem soočili, ne pa da si mislimo, da je pomanjkanje samozavesti samo po sebi slabo, ali celo, da je z nami nekaj narobe, ker se tako počutimo.«
Kako premagati stanje nesamozavesti?
Soočenje, premagovanje stanja nesamozavesti je ključnega pomena. »Svoje kliente učim, da je to rahlo neprijetno čustveno stanje znak, da je treba mobilizirati dodatne psihološke moči, ki nam bodo pomagale,« zaupa Vičič, ki je svoje bogate izkušnje s področja športa prenesel tudi na področje poslovne psihologije in zdaj svetuje ključnim kadrom v podjetjih. V tem času se jih je nabralo že več kot 120 iz 20 podjetij, za katere opravi več kot 700 ur individualnega svetovanja na leto. Opaža namreč, da prihaja do protislovja: če je pri športniku običajno, da za vrhunske rezultate potrebuje kondicijskega trenerja, fizioterapevta, športnega psihologa, je za menedžerja in zaposlene takšna podpora manj pričakovana. Oboji pa potrebujejo isto: trdne psihološke temelje. »Najprej je dobro, da slišimo, kaj nam negativne misli dopovedujejo: da bomo gotovo odpovedali, da bomo neuspešni, da se bo še dodatno kaj slabega zgodilo, da si bodo drugi mislili slabo o nas, da bo polno napak, da smo neumni, nesposobni … Razmislek in sprememba teh negativnih misli sta prvi korak v smeri dviga samozavesti.« Pomembno je tudi, da opazimo različna nekonstruktivna vedenja, ki se nam nezavedno vrivajo pri soočanju z izzivi. Denimo odlašanje, izogibanje iskanju rešitev, kompliciranje in podobno. »Taka vedenja je treba ustaviti in jih zamenjati z bolj konstruktivnimi, kot so iskanje pomoči, soočanje z nalogo korak po korak, postopni cilji, tudi delanje napak,« še dodaja Vičič, med drugim tudi ustanovitelj strokovnega psihološkega centra Sprememba.
