Še več, ob napornih treningih hodi tudi v službo. Kot pravi sam, si ne želi veliko, a od Plavalne zveze Slovenije (PZS) bi si vseeno želel več pomoči, ne pa, da se počuti, kot da ji je v breme. Slovensko plavanje se v zgodovini lahko pohvali s številnimi uspehi v kratkih in olimpijskih bazenih. PZS ima pod rubriko največjih uspehov zapisano 101 slovensko kolajno z velikih tekmovanj (olimpijske igre, svetovno in evropsko prvenstvo). Plavalci so bili tudi v Sloveniji nekoč izjemno prepoznavni in plavanje je bil zelo priljubljen šport tudi med otroci. Danes ni tako, veliko »zaslug« za to pa ima tudi PZS, ki svojim reprezentantom ne more zagotoviti denarnih sredstev, da bi se lahko nemoteno posvetili zgolj plavanju.
Slab odnos do plavalcev, ki so obraz zveze v svetu, na sebi najbolj občuti trenutno najboljši slovenski plavalec Peter John Stevens. Osemindvajsetletni sprinter v prsni tehniki že od otroštva nase opozarja z odličnimi rezultati. Leta 2013 je postal mladinski svetovni prvak v Dubaju. Po uspešno opravljeni maturi, se je, tako kot večina mladih plavalcev, odpravil na študij v ZDA, kjer je imel odlične pogoje za trening. Na univerzi Tennessee je uspešno opravil dve diplomi, ves čas pa skrbel tudi za plavalni napredek.
V Nemčiji delal po osem ur
Leta 2016 je v Windsorju postal svetovni podprvak na 50 metrov prsno v kratkih bazenih, istega leta je bil na evropskem prvenstvu v 50-metrskem bazenu v isti disciplini spet srebrn, dve leti kasneje pa še bronast. Po izjemno uspešnih študentskih letih je sledilo nekaj let rezultatskega zatišja, letos pa je nase ponovno opozoril s finalnim nastopom na SP v olimpijskem bazenu v disciplini 50 metrov prsno, kar je bil prvi slovenski finale po osmih letih. Pot od leta 2018 do letos je bila za Medvodčana, ki je plavalno kariero začel v Kranju, zelo trnova in za profesionalnega športnika s takšnimi uspehi tudi žalostna.
Ob vrnitvi iz ZDA se je s takratno partnerko, ki je letos poleti postala njegova žena, preselil v Nemčijo. Ob prihodu v tamkajšnjo ekipo je dobil tudi zaposlitev – postal je menedžer ekipe. Zbiral je sredstva, da je ekipa lahko trenirala, kar je pomenilo, da je bil zaposlen za poln delavni čas. »Zjutraj sem šel v bazen, nato sem delal najmanj osem ur in nato šel še enkrat v bazen, čas je bilo potrebno najti tudi za fitnes. Prostega časa ni bilo, velikokrat ga je zmanjkalo tudi za kakovosten trening, zato sem delal ali treniral tudi za vikend. Za odhode na tekmovanja sem jemal dopust. Moram priznati, da sem se v enem letu kar malce skuril,« je svoj naporen dan, ki normalno vsebuje dva treninga v bazenu, trikrat na teden pa še v fitnesu, opisal Peter John Stevens.
Po enem letu takšnega delovanja, ko so trpeli tudi plavalni rezultati, so se dogovorili za polovičen delavni čas. Žal pa so se s prihodom novega trenerja odnosi v ekipi poslabšali. Epizoda v Nemčiji se je za slovenskega plavalca končala, s partnerko pa sta se pred dvema letoma in pol vrnila v Slovenijo. Stevi, kot ga kličejo prijatelji, pa je zdaj ostal brez rednega dohodka.
Denarne nagrade so zelo skromne
Ob vrnitvi v Slovenijo se je sprva vrnil v domači Triglav, letos pa se je odločil za novo pot. Rešitev je našel v Trstu, ki se za zdaj zdi izjemna. Navdih novega načina treniranja je prinesel rezultat na letošnjem SP. »Imel sem srečo, da sva preko poznanstev z ženo prišla do stanovanja v Žusterni. Bazen v Trstu je oddaljen le 15 minut vožnje z avtomobilom. Kadar ne morem iti tja, lahko treniram tudi v Kopru. V klubu mi gredo zelo na roko, saj nimam nobenih stroškov, prav tako novi trener z menoj dela zastonj,« je zadovoljen nad novo sredino.
Vseeno pa priznava, da ni vse tako preprosto. »Ne živim pri starših, moram si pokriti stroške za življenje. Denarne nagrade v plavanju so skromne in od njih ni mogoče živeti. Večkrat sem se že obrnil na zvezo, da bi mi pomagali poiskati osebnega sponzorja ali pa, da bi dobil štiriurno zaposlitev. Žal smo skupaj z zvezo pri iskanju sponzorja že dve leti in pol neuspešni, rešitve v zaposlovanju pa ne odobravajo,« je nad odnosom odgovornih na zvezi, ki mu ob spremembi okolice, trenerja in ekipe ter ob uspehu na SP niso pripravili niti najmanjšega sprejema, razočaran novopečeni Koprčan.
»Na svetovnem prvenstvu sem ponovno pridobil potrebno kategorizacijo. Upam, da bodo našli vsaj kakšno lepo besedo zame, da se vrnem vsaj v službo javne uprave.« Ob tem se spominja, da ko je sam začenjal nastopati v članski kategoriji, so bile stvari veliko bolje urejene. Veliko več plavalcev je imelo službe, trenutno sta le Neža Klančar in Janja Šegel v zaposleni v vojski, ostali se morajo znajti sami. »Trenutno imamo pokrite samo nastope na velikih tekmovanjih in priprave po programu PZS, to je pa tudi vse,« je razočaran Stevens. Sam dobro ve, da je sredstva mogoče pridobiti, saj je to delo opravljal v Nemčiji. Sočasno se reprezentant zaveda težkih razmer v svetu in vseeno verjame, da je zveza na pravi poti do pridobitve denarnih sredstev, ki bi bila izključno namenjena za reprezentante, ki nastopajo na največjih tekmovanjih.
Živi ob morju, a ga le gleda
Najbolj med vsemi ga moti izgovor, da je delo ob športu neprofesionalno. Čeprav ima naporne treninge in prostega časa skorajda nima, je bil s svojim življenjem najbolj zadovoljen, ko je opravljal tudi štiriurno delo. »Tako vsaj malo odklopim od plavanja in sem nekako normalen, da ne štejem le ploščic v bazenu. Poleg tega moram skrbeti tudi za delovno dobo, da po koncu kariere ne bom začel z ničle.« Kljub težki situaciji pa trenutno o koncu kariere ne razmišlja: »Seveda sem se soočal tudi s to mislijo, predvsem takrat, ko rezultatov ni bilo. Ampak vedno me nekaj vleče nazaj, sedaj pa sem zagotovo dobil novo motivacijo. Predvsem pa je plavanje šport, ki ti prinese veliko delovnih navad in te ti pridejo zelo prav v vsakdanjem življenju.«
Jasno je, da je njegov veliki cilj olimpijski nastop v Parizu leta 2024, kjer pa ne bo nastopil v svoji paradni disciplini, ki je ni na sporedu tekmovanja, ampak bo moral plavati na stometrski razdalji. »V Parizu ne želim le nastopiti. V novem okolju sem se že začel pripravljati na to disciplino in sem se zelo približal osebnemu rekordu. Prepričan sem, da se na olimpijskih igrah lahko uvrstim vsaj v polfinale,« napoveduje Peter John, ki se je v svoji karieri veliko naučil od slovenskih asov Damirja Dugonjića, Matjaža Markiča, Emila Tahiroviča in Petra Mankoča, s katerim ima še danes odlične odnose.
Vsi uspehi Petra Johna Stevensa pa imajo za plavalca nenavadno lastnost. Večina tekmovalcev se na tekmovanja pripravlja na višini, 28-letnik pa zase pravi, da zanj takšne priprave niso dobre. »Seveda sem skozi kariero bil na nekaj višinskih pripravah, a načeloma mi ne ustrezajo. Kot sprinter menim, da zame tudi niso pomembne. To se vidi tudi sedaj, ko treniram na 'ničli' in imam najboljše rezultate,« je zaupal svojo skrivnost v procesu treninga. Čeprav po novem živi v Kopru, morje le gleda in vedno trenira v bazenu. »Zelo rad imam morje, ampak so občutki tako drugačni, da se mu izogibam. Pred svetovnim prvenstvom vanj nisem skočil niti za sekundo, čeprav si je žena želela,« je pojasnil Stevens.
