Leta 2019 je znanstvenikom z vsega sveta uspelo pridobiti prvi posnetek črne luknje. Podvig jim je omogočila mreža teleskopov v projektu Event Horizon Telescope (EHT). Do tedaj so bili dokazi o obstoju črnih lukenj zgolj posredni, s prvo neposredno sliko so dokazi se pričakovanja astrofizikov potrdila. Tri leta kasneje je isti mreži teleskopov uspel nov podvig. Tokrat je skupini okoli 200 znanstvenikov in mreži teleskopov s Havajev, Mehike, ameriške zvezne države Arizone, španske Sierre Nevade, čilske puščave Atacama in Antarktike uspeli ustvariti sliko prve supermasivne črne luknje. S tem so hkrati postregli z doslej najboljšim dokazom za obstoj tudi teh. Črna luknja na sliki se sicer nahaja v središču naše galaksije in je znana pod imenom Strelec A*.
Tudi tokrat na sliki vidimo svetel obroč, ki nastane ob upogibanju svetlobe okoli črne luknje, zaradi njene velike gravitacijske moči. »Fotografija črne luknje v središču naše galaksije je šele drugi posnetek neposredne okolice neke črne luknje. Gre za velik projekt in dosežek, saj je narediti tak posnetek zelo zahtevno,« pojasnjuje slovenska astrofizičarka prof. dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Potrebna je koordinacija opazovanj z radijskimi teleskopi na različnih koncih Zemlje (da potem delujejo kot teleskop velikosti Zemlje), posebne metode za obdelavo velikih količin podatkov in veliko teoretičnih simulacij.«
Gombocova pojasnjuje, da je posnetek dodaten dokaz o obstoju črne luknje v središču naše Galaksije. »Doslej so prišli najbližje tej črni luknji z opazovanjem gibanja zvezd v njeni bližini (za kar sta Andrea Ghez in Reinhard Genzel dobila Nobelovo nagrado za fiziko leta 202) – na okrog 90-kratnik razdalje, kakršna je med Zemljo in Soncem,« pove slovenska astrofizičarka. »Na tem posnetku pa vidimo disk snovi, ki leži tako blizu črni luknji, kot je Merkur oddaljen od Sonca oziroma še nekoliko bližje. Ta posnetek je okrog 225-kratni "zoom-in" na črno luknjo v primerjavi z opazovanji gibanja zvezd v središču galaksije. Nadejamo se, da bodo taka opazovanja v bodoče povedala več o vrtenju te črne luknje, spreminjanju diska snovi okoli nje in tudi da bomo videli, če bo črna luknja "pomalicala" kak oblak plina ali asteroid.«
Prepričana je tudi, da bodo metode, ki so jih razvili pri tem projektu, uporabne tudi na drugih področjih astronomije in radijske tehnike oziroma komunikacij. Slovenski znanstveniki pri projektu EHT sicer ne sodelujejo neposredno, je pa donedavni vodja projekta EHT, prof. Heino Falcke, lani jeseni postal častni doktor Univerze v Novi Gorici. Se pa raziskovalna skupina v Centru za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici ukvarja s proučevanjem dogodkov, ko zvezda pride v bližino supermasivne črne luknje in jo ta s svojo plimsko silo raztrga. Gombocova pravi, da bodo imeli veliko materiala za delo, saj bo prihajajoči projekt observatorija Vere Rubin, ki je v zaključni fazi konstrukcije v Čilu, zaznal veliko število takih dogodkov. »Po ocenah v povprečju okoli deset na noč,« je dodala.
Črne luknje so sicer vesoljska telesa kompaktnih dimenzij, a ogromne mase ter premorejo tolikšno gravitacijsko privlačnost, da posrkajo vse, kar se znajde v njihovi orbiti, vključno s svetlobo. Od tod tudi značilna oblika črnega kroga, obdanega s svetlim obročem, saj vsa svetloba, ki prestopi prag obroča oziroma »dogodkovno obzorje« (event horizon), izgine v črnino črne luknje. Supermasivne črne luknje pa se od »majhnih« ločijo po še večji masi. »Supermasivne črne luknje pravimo tistim črnim luknjam, ki imajo maso od okoli 100.000 do več milijard mas Sonca,« pojasnjuje Gombocova. »Premer črne luknje je premosorazmeren z njeno maso. Majhne imajo maso okoli 10 mas Sonca in premer nekaj deset kilometrov. Najmasivnejše črne luknje pa so po velikosti primerljive z velikostjo našega osončja. Črna luknja v središču naše galaksije ima maso 4 milijone mas Sonca in premer 24 milijonov kilometrov, kar je okoli 16 odstotkov Zemljine razdalje od Sonca.«
