»Nagrade sem zelo vesela, ob tem pa bi želela iskreno čestitati tudi vsem svojim sonominirankam,« je povedala Mojca Kumerdej takoj po tistem, ko je strokovna žirija sinoči v Cankarjevem domu na Vrhniki oznanila, da ji je namenila letošnjo Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo, izdano v preteklem letu v slovenskem jeziku; prejela jo je za zbirko kratkih zgodb Gluha soba, ki je izšla pri novomeški založbi Goga. Kakor je med drugim pojasnila žirija, ki so jo sestavljali Ivan Verč (predsednik), Niko Grafenauer, Alenka Koron, Darja Pavlič in Alja Predan, se v knjigi »avtoričina fabulativna spretnost svobodno razrašča«, njene zgodbe pa uokvirjajo aktualne teme nasilja v vseh pojavnih oblikah ter v vseh družbenih okoljih. »Svet v njih se zdi nekam čudno zmaknjen in grozljiv, sanjski, vendar zato nič manj možen, če ne tukaj in zdaj, pa v bližnji prihodnosti.« Vprašanje, kaj čaka razčlovečeni svet v prihodnosti, pri tem ostaja odprto, tako kot mnogi konci pisateljičinih zgodb, so še dodali.
Za Cankarjevo nagrado, ki so si jo kot poklon Ivanu Cankarju in sodobni slovenski književnosti leta 2019 zamislili Slovenski center Pen, SAZU, Univerza v Ljubljani in ZRC SAZU v sodelovanju z občino Vrhnika, je bilo letos nominiranih pet knjig, ki jih je žirija izbrala med skoraj 50 prijavami – poleg zmagovalke so bili to poetični roman Materinska knjižica avtorice Katje Gorečan, roman Ne bom se več drsal na bajerju Lada Kralja, roman Ime mi je Sarajevo Adriane Kuči ter zbirka kratkih zgodb Ženska hiša Mirane Likar. Denarni del nagrade je tokrat znašal 7000 evrov.
Pogum za občutljivost
Na sinočnji slovesnosti je zbrane v Cankarjevem rojstnem kraju uvodoma pozdravila Sonja Žakelj, direktorica Cankarjeve knjižnice Vrhnika: »Verjamem, da bi bil Cankar ponosen, da smo se zbrali tukaj v njegov spomin,« je poudarila. To misel je nadgradil slavnostni govornik, rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič: »Cankar je nedvomno ena najpomembnejših osebnosti v naši zgodovini, saj nam je znal pokazati bridek odsev obraza našega naroda, ki se do danes ni bistveno spremenil.« Ob tem je opozoril na pomen znanosti in umetnosti ter na njuno medsebojno povezanost, »saj je tehnološki napredek brez humanizma tudi brez vrednosti«.
V nadaljevanju je sledila predstavitev peterice nominiranih knjig. Pogovor z avtoricami je usmerjala literarna kritičarka in prevajalka Diana Pungeršič, lani preminulega pisatelja, kritika in teatrologa Lada Kralja pa je zastopala njegova življenjska sopotnica Jožica Avbelj. Kot je ugotovila moderatorka, je mogoče med petimi deli najti kar nekaj presečišč – njihova morda najbolj izrazita skupna točka pa je v pogumu za razkrivanje najbolj bolečih ter občutljivih plati našega bivanja, »kar jih dela podobne Cankarjevim«. Pesnica in pisateljica Katja Gorečan se je v poetičnem romanu Materinska knjižica lotila teme spontanega splava, pri čemer svojevrstno formo pesnitve dopolnjuje tudi nenavadna pripovedna perspektiva, saj zgodbo spremljamo skozi misli nerojenega otroka. »Ko sem začela pisati, se nisem ukvarjala s končno podobo besedila; najprej so tako nastajale pesmi, pozneje pa sem ugotovila, da zgolj skozi poezijo ne morem zajeti vseh plasti te problematike, kot na primer družbene ali politične,« je povedala. Zanimiv vpogled v delo Lada Kralja je ponudila Jožica Avbelj: »Želel je napisati knjigo o Šiški, kakršna je bila nekoč, ter o svojem otroštvu, seveda pa gre v veliki meri za fiktivno zgodbo; zelo pomembno se mu je zdelo, da se knjiga dobro bere in zato je tudi jezik preprost, tekoč, a obenem duhovit.«
Roman Ime mi je Sarajevo je prvo literarno delo, ki ga je v Sarajevu rojena Adriana Kuči napisala v slovenščini. Kot je pojasnila, zgodba ni avtobiografska, čeprav je nekaj spominov, ki jih ima glavna junakinja Lana na svoje rojstno mesto, iz katerega se je med vojno izselila v Maribor, »tudi njenih«. »Predvsem sem želela napisati roman, ki bi o vojni govoril iz perspektive najstnice, ki doživlja prvo ljubezen in si med ždenjem v zaklonišču želi pomarančnega soka.« Mojca Kumerdej je o svoji zbirki Gluha soba povedala, da je nastajala kar precej časa. »Te kratke zgodbe so bistveno daljše od tistih, ki sem jih pisala prej – nekatere zamisli sem razvijala več let. Tudi sicer teme svojih zgodb dolgo raziskujem, pisati pa lahko začnem šele, ko najdem pravi jezik zanje.« Podobno je dodala Mirana Likar, ki je bila z Žensko hišo za Cankarjevo nagrado nominirana že drugič: »Glavno je ujeti ustrezen jezik in ritem; sicer pa osebe, o katerim pišem, najprej vidim, šele nato jih zaslišim.«
