Vse se enkrat zgodi prvič. V britanski politiki se zadnje čase veliko dogaja prvič. Severnoirsko vlado od sredine februarja prvič v zgodovini vodita ženski. Prva ministrica Michelle O'Neill je poleg tega prva katoličanka na tem položaju. Škotsko vlado od konca marca 2023 vodi prvi škotski Azijec Humza Yousaf, ki je pakistanskega rodu. Je tudi prvi musliman na tem položaju (pakistanskega rodu in musliman je tudi že dvakrat izvoljeni londonski župan Sadiq Khan). Britansko vlado od oktobra 2022 vodi prvi britanski Azijec Rishi Sunak, ki je indijskega rodu in hindujske vere. Valižansko vlado pa bo od danes vodil prvi temnopolti v Zambiji rojeni petdesetletni laburistični politik Vaughan Gething.
To je vsekakor prelomnica v zgodovini Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske: od danes v nobenem od štirih delov države ne bo na premierskem stolčku bel(opolti) moški. Resnici na ljubo nobeden od nebelopoltih moških ni izvoljenec ljudstva, med katerim je veliko več rasizma, kot si upajo priznati na vrhu politične piramide. Sunaka so za britanskega premierja izvolili le poslanci vladajoče konservativne stranke. Ko so ga izvolili za vodjo stranke, je avtomatično postal premier. Yousafa je za škotskega premierja izvolil škotski parlament, v katerem ima veliko večino njegova SNP (Škotska nacionalna stranka). Vaughana Gethinga so izvolili za novega vodjo laburistične stranke. Danes bo postal ministrski predsednik, ki mu v keltskem valižanskem oziroma kimrijskem jeziku rečejo »prif weinidog«. Ta jezik govori le petina Valižanov. Bodočega premierja Gethinga še ni med njimi, se pa valižanščino intenzivno uči. Wales obsega le 8,5 odstotka vse britanske površine, tam pa živi približno 5 odstotkov vsega prebivalstva Britanije oziroma dobre tri milijone ljudi. Po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2021 v Walesu živi 49.000 (1,6 odstotka) pripadnikov mešane rase in 28.000 (0,9 odstotka) ljudi, ki so se identificirali kot črnci, črni Valižani, črni Britanci, Karibci ali Afričani.
Oče Valižan, mama Zambijka
Čeprav bodočega premierja Gethinga razglašajo za prvega temnopoltega valižanskega in evropskega premierja, je mešane rase. Rodil se je leta 1974 v Zambiji, kjer je njegov oče, belopolti Valižan, delal kot veterinar in spoznal bodočo ženo, temnopolto rejko piščancev. Gething, po poklicu odvetnik, je svojega očeta opisal kot »belega valižanskega ekonomskega migranta«. Ko je imel dve leti, se je družina preselila v Wales, ker so očetu tam ponudili službo. Po vrnitvi ga je potencialni delodajalec hotel videti z družino. »Ko smo se pojavili oče, moja mati in trije rjavi fantje (sestra se je rodila kasneje), je delodajalec umaknil ponudbo,« je ta očitni primer rasizma opisal bodoči valižanski premier.
Trije nebeli premierji na Otoku so zelo poseben trenutek v zgodovini Britanije, ki se še vedno spoprijema z rasizmom in dediščino roparskega imperija. Se pa stvari spreminjajo, vsaj na vrhu politične piramide. Sunak se rad hvali, da je njegova ožja vlada (ministrski kabinet) etnično in rasno najbolj pisana v britanski zgodovini. Pred letom 2002 v britanski vladi ni bilo niti enega nebelega ministra. V njegovi vladi sta dva temnopolta ministra (za notranje in za poslovne zadeve). Minister za energetiko je indijskega rodu.
Sunak je na lanskem kongresu konservativne stranke dejal, da je ponosen na to, da je prvi azijski britanski premier, še bolj pa na to, da to ni nič posebnega. Resnici na ljubo se je desnosredinska do zelo desničarska konservativna stranka zadnja leta zelo trudila, da bi se otresla podobe »blede, moške in postane« stranke. Njeni kritiki pravijo, da etnična in rasna raznolikost na vrhu, ki naj bi postala nekaj normalnega, ni sprožila sprememb na nižjih ravneh in prav gotovo ni zmanjšala neenakopravnosti v družbi. Nekateri kritiki Sunaku pripisujejo tudi to, da namerno poudarja vladno etnično in rasno raznolikost (jo politizira!), ker konservativci v volilnem letu tako zelo zaostajajo za opozicijskimi laburisti. In da je tudi zato na hitro odstavil prejšnjo notranjo ministrico indijskega rodu Suello Braverman, ki je trdila, da je večkulturnost v Britaniji propadla in da se država sooča z »invazijo azilantov«.
