Toda časi se spreminjajo. Sedaj mora molitev potekati javno, najbolje še pred kamerami (joj, koliko novih Pahorčkov) in nima več povezave z Bogom. Na tak način, ki je dejansko množična atrakcija, skušajo molivci vsiliti svoje prepričanje drugim. Takšna množična molitev se je najprej začela v najbolj katoliških evropskih državah, Poljski in Hrvaški. Izgleda pa, da se je začela pojavljati tudi pri nas. Tako je te dni v Ljubljani očka peljal sinčka mimo Trga republike in sta opazila gručo klečečih mož, ki so čebljali nerazumljive besede, molili so. »Ne, ne, to pa ne gre, da na Trgu revolucije molijo,« je pomislil očka. »Še sreča, da smo trg pravočasno preimenovali. Sedaj je Trg republike. Toda tudi tu zadeve niso združljive, saj ne moreš na Trgu republike moliti, da prideš v Božje kraljestvo.«
Ko je sinček videl klečeče može, je vprašal očka, zakaj klečijo. Pri tem je očku na misel prišel tale citat iz Biblije, ki ga je Jezus izrekel na križu: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, ampak ne moja, tvoja volja naj se zgodi.« Očkova volja je bila, da sinček doživi ta čudni dogodek, da ne bo resničnostne šove gledal samo po televiziji.
Če bodo ti molivci vztrajali pri svojih dejanjih, bo to postala folklora, ne pa čudni dogodek. Čudni dogodek bi bil, če bi muslimani izvajali svoje molitveno priklanjanje do tal na tem trgu. To se ne bo zgodilo, saj oni vedo, da molitveni postopek spada v mošejo (edino, ki jo imajo). Kaj pa katoličani? So mogoče prikrajšani za ustrezen prostor? Ne, nasprotno. V Sloveniji imajo na izbiro 2901 cerkev in kapel in tam bi se lahko na miru posvečali Bogu. Toda ne, saj ta množična molitev ni bila posvečena Bogu, temveč se zdi le način privabljanja pozornosti širokih množic. Ti molivci me spominjajo na cmeravega fantiča, ki je jokal za vsako malenkost. Nekoč je padel in se kar hudo poškodoval, toda ni jokal. Mimoidoči ga je pohvalil kot korajžnega fanta, ki kljub poškodbi kolena ne joka. Fantič pa je odgovoril: »Zakaj bi jokal, če me nihče od mojih ne vidi.«
Tudi papež moli. Verjetno tudi najraje pred kamerami, toda to mu je poklicna dejavnost, kruh, če hočete.
Kje so časi, ko se je Jezus v svojem nagovoru na gori obrnil direktno ljudstvu in ni sklical nobene sinode. Sedaj pa, pred sinodo, je sv. očetu pri srcu tale molitev (pozor, molitev ima trinajst poglavij in bi zasedla ves prostor v Dnevniku, zato je tu skrajšana): »Molitev za Sveto Cerkev, za papeža, kardinale, škofe in duhovnike, za redovnice, za romarje in tudi za tiste, ki ne naredijo ničesar za svoje spreobrnjenje in zveličanje.« Ne zamerim mu, da je v molitvi sebe postavil na prvo mesto, mene pa na zadnje, saj se je njegov »šef« tudi izpostavil na prvo mesto od desetih, rekoč: »Jaz sem Gospod tvoj Bog. Ne imej drugih bogov poleg mene.«
Spomnil vas bo, dragi bralci, na tale citat iz Biblije: »Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan vzame svoj križ in ga nosi za menoj.« In res. Na milijone takih, ki pravijo, da mu služijo, nosijo vsak dan svoj križ, resda pozlačenega, umetniško obdelanega in okrog vratu. Toda tudi če ga nosijo, nobeden od teh ni prišel do Golgote.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
