Tabora zagovornikov in nasprotnikih sprememb sta bila izenačena, največji pa je bil tabor neodločenih. Številni so trdili, da so si že večkrat premislili. Na koncu je proti spreminjanju ustavne definicije vloge ženske glasovalo kar 73,9 odstotka, proti spreminjanju ustavne definicije družine pa 67,7 odstotka. To je prepričljiv poraz zagovornikov sprememb, med katerimi je bila koalicijska vlada treh strank (Fianna Fáil, Fine Gael in Zelena stranka).
Posebno glasno je starim določbam nasprotoval premier Leo Varadkar. Vztrajno je ponavljal, da mora napredna Irska v ustavi črtati »zelo staromodni in seksistični jezik«. Enako je menila tudi vodilna opozicijska stranka Sinn Féin. Vodilni irski politiki, ki so za datum dvojnega referenduma zavestno izbrali 8. marec, mednarodni praznik žensk, so zelo narobe ocenili razpoloženje volilcev, samozadovoljno prepričani, da je »zdrava večina« volilcev za še dve spremembi ustave.
Ustava moških iz 19. stoletja
Irska ustava je stara 87 let. Napisali so jo moški, rojeni v devetnajstem stoletju. Zato so jo morali večkrat dopolniti. Ukinili so na primer prepovedi ločitev in splava, blagovnih značk dolga desetletja glavne vloge Katoliške cerkve v irski družbi, ki so jo na začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja začeli spodnašati prvi v vrsti pedofilskih škandalov.
Leta 2015, samo dve leti po Veliki Britaniji, so dovolili poroke istospolnih parov, za katere je na referendumu glasovalo 62 odstotkov Ircev. Samo dve leti kasneje (2017) so za premierja prvič izvolili Lea Varadkarja, nekdanjega zdravnika, ki je gej in indijskega rodu. Ni poročen, je pa že devet let v razmerju s kardiologom Mattom Barretom. Leta 2018 je 66 odstotkov Ircev na referendumu glasovalo za ukinitev prepovedi abortusa.
Je vlada hotela ubiti dve muhi na en mah?
Po vsem tem je več kot presenetljivo, da je 73,9 odstotka Irk in Ircev zavrnilo spremembo najbolj kontroverznega dela ustave, ki v bistvu pravi, da so glavne dolžnosti ženske doma, da njeno domače delo podpira skupno dobro in da mora država poskrbeti za to, da služba (delovno razmerje) ženske ne ovira pri njenih domačih dolžnosti (skrbi za otroke in moža, ne nujno v tem vrstnem redu), kar res zveni hudo zastarelo in seksistično. Nasprotniki te spremembe, ki jo je vlada razglasila za dopolnilo o oskrbi, so trdili, da hoče vlada z njim obenem dolžnosti države do invalidnih in starih ljudi preložiti na člane njihovih družin, ker je predlagana sprememba vsebovala stavek: država si bo prizadevala podpirati družinske člane, ki zagotavljajo oskrbo, namesto da bi, po njihovem mnenju, poudarila glavno vlogo države pri enaki (o)skrbi za vse državljane.
Presenetljivo je tudi, da je 67,7 odstotka Irk in Ircev zavrnilo spremembo ustavne definicije družine, po katerem je naravna podlaga družine samo zakonsko razmerje. Razširili naj bi jo z dodatkom – »in trajno razmerje«. Cilj te spremembe naj bi bil izenačiti pravice vseh družin. Nasprotniki, med katerimi je veliko odvetnikov, so trdili, da je definicija trajnega razmerja zelo nejasna in da bi ustvarila pravno minsko polje pri razhajanju, dedovanju in davkih.
Zgodovina irskih referendumov kaže, da je bila vlada poražena, kadar je samozadovoljno računala na večinsko podporo volilcev. Vladam se je to najbolj maščevalo na referendumih o pogodbi EU iz Nice (2001) in Lizbonski pogodbi EU (2008). Kljub predanosti EU so Irci glasovali proti. Na ponovljenih referendumih pa za.
