Na kanibalizem pa naletimo tudi v avtomobilizmu, kjer je s povečevanjem palete vozil znotraj ene znamke vse bolj izrazit. Pa poglejmo primer iz razreda majhnih športnih terencev. Volkswagna T-crossa in T-roca loči le 12 dolžinskih centimetrov, pa se nobena od potencialnih strank ne pritožuje. Kvečjemu nasprotno. Ker so očitno (u)videli, da takšno prekrivanje lahko drži vodo (beri: še poveča prodajo), tudi razvojniki ostalih znamk visoko dvigajo roko in pravijo: tudi mi bomo ravnali podobno. Očitati tovrstno prodajno politiko proizvajalcem je seveda nemogoče, je pa res, da večjo izbiro ko ima kupec, bolje je zanj. In četudi si dva modela med seboj odžirata kupce, pa je končna posledica taka, da znamka proda več vozil, kot bi jih, če bi imela v ponudbi le en model. Zato se palete iz leta v leto povečujejo.
Seveda znajo biti kupci, ko se odpravijo v salon, vsaj malce zmedeni, ko vidijo dva modela, ki sta si neverjetno podobna. Še večja zmeda pa nastane, ko primerjajo modele sestrskih znamk. V koncernu Volkswagen na primer, kjer nekatere seate, škode in volkswagne loči le značka na motornem pokrovu. Odgovorni v znamkah sicer pravijo, da ima prav vsak model še vedno svoje oblikovne, vizualne, vozne in tudi karakterne posebnosti ter tako nagovarja specifičnega kupca, saj mu je blizu in mu ustreza. A dejstvo je, da so si modeli različnih znamk danes tako zelo podobni, kot si v zgodovini niso bili še nikoli.
Zato imajo prodajalci v salonih posebno veliko odgovornost, da se pogovarjajo s strankami, jim prisluhnejo in prepoznajo, kateri avto bi bil najprimernejši zanje. Pri čemer ljubezen na prvi pogled ni dovolj, pri končni odločitvi naj vedno pomaga tudi testna vožnja. Ima pa na koncu pri nakupu vlogo tudi moda. Čeprav gre pri nakupu avtomobila za drugo največjo investicijo posameznika (takoj za stanovanjem), ima prav moda na nakupno odločitev veliko večji vpliv, kot bi lahko pričakovali, če bi ravnali povsem racionalno. Sledeč tej modi se tako zadnja leta močno povečuje prodaja športnih terencev v škodo klasičnih modelov, zlasti enoprostorcev.
Ker je smisel prodajanja avtomobilov v tem, da se povečujejo prodajne številke, posledično pa tudi dobiček, je pričakovati, da bo tovrstnega kanibalizma še več. Ta potencialnih kupcev namreč ne moti, želijo si zgolj, da jim je avto všeč in da za odštete evre dobijo karseda veliko sodobnih tehnologij in dobrih voznih lastnosti. Čeprav se bodo palete v prihodnosti predvidoma še širile, pa znajo postati tudi nekoliko dolgočasne. A če si tega želi potencialni kupec, s tovrstno politiko ni prav nič narobe. Kupec je na koncu vedno kralj!
