Zakaj ste se odločili prevzeti Krim?
Gre za klub, ki ga zelo spoštujem že leta in desetletja. V njegovih zlatih časih smo se kot klub (Budućnost), mesto (Podgorica) in država (Črna gora) veliko učili in naučili od Krima na vseh ravneh. Imam privilegij in čast, da sem že doslej treniral večino od sedanjih Krimovih igralk in verjamem, da jih je mogoče – ne glede na njihovo že sedaj visoko kakovost in izkušnje – dvigniti še na višjo raven. Kot ekipa lahko delujemo še bolj timsko in postanemo konkurenčnejši tudi tistim, ki so vsaj na papirju močnejši od nas. In to je zame in za vse v klubu zelo velik izziv.
Krimov igralski kader je precej spremenjen, saj je v primerjavi z začetkom prejšnje sezone odšlo kar devet igralk.
Klubska uprava je uspela pred novo sezono pripeljati odlične igralke, a seznam novink še ni dokončen. Pripeljali bomo še kakšno okrepitev, če bo to le mogoče. A ne zato, ker ne bi zaupali sedanjim igralkam, ampak, ker želimo, da bi bil Krim še kakovostnejši in konkurenčnejši v Evropi. Škoda, ker sta se Ana Gros in Tatjana Brnović odločili za odhod iz kluba. Tudi moja želja je bila, da bi ostali, kajti Grosova je verjetno najboljša desna zunanja igralka v Evropi, Brnovićeva pa med najboljšimi krožnimi napadalkami in obrambnimi igralkami. Vseeno imamo visoke cilje in naredili bomo vse, da jih uresničimo, a za to so potrebni trdo delo, potrpljenje in predvsem čas, saj nič ne gre kar prek noči.
Od petih letošnjih novink so – z izjemo Barbare Lazović – vse tujke. Ali to pomeni, da v Sloveniji ni domačih igralk, ki bi bile na Krimovi ravni za vrhunske dosežke v Evropi?
Vse štiri okrepitve so prišle v Krim, še preden sem postal trener, jaz sem uspel pripeljati le Lazovićevo. Nekoč so bile temelji Krimovih zlatih časov štiri Slovenke: Deja Doler, Tanja Oder, Anja Frešer in Branka Mijatovič. Tudi jaz sem v Budućnosti postavil temelje na domačih igralkah in v Krimu si spet želimo tega. Naš prvi izziv je, da temelje utrjujemo s Slovenkami in s tujkami popolnjujemo le tista igralna mesta, na katerih s Slovenkami ne moremo biti konkurenčni v Evropi.
Krim se je v minuli sezoni uvrstil med osem najboljših v ligi prvakinj, v prihajajoči želi narediti vsaj korak višje. To bi pomenilo nastop na sklepnem turnirju najboljše četverice v Evropi. Realnost ali utopija?
Za vse nas v klubu in okoli njega je velik izziv priti na vrhunsko evropsko raven, vsi pa verjamemo, da bo Krim še tretjič v svoji zgodovini postal prvak Evrope. Zelo verjetno se to še ne bo zgodilo v naslednji sezoni, a če bomo še okrepili igralski kader, je vse mogoče. Krimova zasedba s konca minule sezone je bila konkurenčna najboljšim v Evropi, ali je možno priti med elitno četverico že v prvi sezoni pod mojim vodstvom, pa bo pokazal čas.
Po nekaj letih ste se vrnili tako na klubsko kot reprezentančno sceno. Kakšna je razlika delati kot trener in/ali selektor?
Zelo velika. Pred dobrim letom sem postal selektor Slovenije, potem pa sem si zaželel tudi dela v vrhunskem rokometu na klubski ravni. To je zame nekaj, kar je osnovna in naravna potreba, da delam z igralkami in ekipo vsak dan. Zdaj sem v položaju, ko lahko vplivam na igralke z dveh položajev, kar je dobro. Takšna kombinacija se je pri meni izkazala za odlično že v Črni gori in verjamem, da lahko pravljično klubsko-reprezentančno zgodbo iz domovine ponovim tudi v Sloveniji. Ko se je to začelo dogajati v Črni gori, so le redki verjeli v takšen razplet, a se je zgodil. Zakaj se ne bi še v Sloveniji?
Ali pri dvojni vlogi poleg plusov vidite tudi kakšne minuse?
Ne, niti enega, če gre seveda za klub in reprezentanco iz iste države, kjer je večina reprezentantk v tem klubu. To se je že večkrat izkazalo za pravo kombinacijo, tudi v Sloveniji, ker je vpliv na igralke precej večji in uspešnejši, če prihaja iz »istega naslova«, torej od ene osebe na dveh položajih. Potem je mogoče doseči boljše rezultate tako v klubu kot reprezentanci. Če pa sta klub in reprezentanca iz različnih držav, dvojna vloga ni najboljša rešitev.
V Sloveniji začenjate z enakega položajan kot nekoč v Črni gori: le z enim vrhunskim klubom, slabo domačo ligo in majhnim bazenom igralk.
Drži. V Črni gori je morda še manj igralk kot v Sloveniji, a so sočasno motivi in želje drugačni in večji zaradi samega načina življenja, razmišljanja in drugih okoliščin. V Sloveniji je prav obratno. Gre za enako pot v obeh državah, recept pa mora biti močan klub, močna reprezentanca in čim več igralk skupaj pod »patronatom« enega človeka.
Odkar ste zapustili črnogorski rokomet, je ta v veliki krizi, v Sloveniji pa kriza traja še dlje. Zakaj?
V Črni gori je bila to posledica zamenjave generacije in sprememb v delovanju države, kajti Budućnost in tamkajšnji ženski rokomet sta državni projekt, ki je veliko dal Črni gori kot državi. V moji domovini obstaja igralski potencial in se spet kakovostno dela z mlajšimi kategorijami. Letnika 1996 in 1997 sta bila med najboljšimi v Evropi v kadetski in mladinski konkurenci, tako da so tista dekleta, ki bi morala biti med nosilkami igre, to tudi postala. Zdaj je takšnih sedem, osem, ki so v tej vlogi v klubih in reprezentanci, a zaenkrat to ni dovolj za kolajne. V Sloveniji se večina mlajših selekcij žal ne uvršča na velika tekmovanja. Če igralka ni konkurenčna že kot kadetinja in mladinka, skoraj ni možnosti, da bi to bila potem v članski konkurenci. Ni se mogoče igralsko razvijati v slabi domači ligi, ampak le med vrstnicami na evropski in svetovni ravni. Če Slovenija v naslednjih letih z mlajšimi selekcijami ne bo konkurenčna, na dolgi rok ne bo imela vrhunskih igralk niti na klubski niti na reprezentančni ravni, kar bo katastrofa.
Kot selektor Slovenije ste debitirali na lanskem SP v Španiji s 17. mestom. A pomembnejše tekmovanje vas čaka novembra, ko bo Slovenija sogostila EP. Kakšni so cilji?
Iz skupine v Celju, kjer bodo naše tekmice Danska, Švedska in Srbija, je osnovni cilj osvojiti eno izmed prvih treh mest in napredovati v drugi del v Ljubljani. V Stožicah moramo biti konkurenčni reprezentancam, s katerimi se križamo, skoraj zagotovo bodo to Hrvaška, Madžarska in Norveška. Sebe kot selektorja vidim s Slovenijo na OI 2024 v Parizu. Da bi prišli v kvalifikacije za igre, moramo biti na letošnjem EP šesti, sedmi, spomladi 2024 pa naskakovati Pariz. Kadar govorim igralkam o tem, me gledajo in se čudijo, kot da gremo na Mars, ker še nikoli niso bile niti blizu olimpijskim igram.
Slovenija bo EP 2022 igrala na domačih tleh, kar je velika prednost. Se morebiti bojite, da bi bil psihološki pritisk – skoraj vsi pričakujejo kolajno – za dekleta preveliko breme?
Na velikih ženskih tekmovanjih sta večinoma le dva scenarija: ali gostiteljica podleže pritisku ali pa naredi dober rezultat, boljši od njenih dejanskih sposobnosti. Hrvaška je kot sogostiteljica EP 2014 podlegla pritisku (osvojila je šele 13. mesto med 16 ekipami, op. p.), Slovenija pa ne bi smela imeti tega pritiska, kajti na svojih zadnjih petih EP se nikoli ni uvrstila v drugi del oziroma prišla iz predtekmovalne skupine. Ne gre za to, da bi Slovenija morala letos nujno nekaj doseči, sočasno pa so naša dekleta v najboljših igralskih letih. Vsi skupaj moramo ustvariti okoliščine in vzdušje, v katerem gostiteljstvo in igranje pred domačimi gledalci ne bo pritisk, ampak privilegij. Vse prejšnje generacije so želele in upale, da bi lahko doma igrale na velikem tekmovanju, a se to ni zgodilo. Zato upam, da bodo zdaj, ko se bo to zgodilo, dekleta pritisk spremenila v privilegij in dosegla dober rezultat.
