Nekje od preloma v novo tisočletje se razmeroma pogosto vrstijo različne rekonstrukcije, ponovne postavitve in zgodovinske odrske študije posameznih prelomnih del iz zgodovine sodobnega plesa; nekatere so postavljali avtorice in avtorji sami, druge tisti, ki so jih umetniška dela tako ali drugače nagovorila. Med bolj uspešne in odmevne »retrospektivne« obuditve te vrste spadajo dela iz opusa ameriške postmoderne koreografinje Lucinde Childs (1940), ki še dandanes ostajajo zanimiva tudi za tiste generacije ustvarjalcev, ki v času njihovega nastanka nemara sploh še niso bili rojeni.
Nocoj bo v Kinu Šiška mednarodna zasedba Dance On Ensemble predstavila serijo izbranih plesnih del, ki jih je Lucinda Childs oblikovala v 70. letih minulega stoletja. Na oder jih je postavil njen nekdanji asistent Ty Boomershine, sicer plesalec in umetniški vodja omenjenega plesnega ansambla. Večer, ki ima naslov Dela v tišini (Works In Silence), obsega več klasičnih del ameriškega postmodernega plesa, med njimi Nenaslovljeni trio I (Untitled Trio I, 1968, 1973), ki ga bomo pri nas videli prvič, pa njegovo »nadaljevanje« Nenaslovljeni trio II (1973), Kongerije na robovih za dvajset poševnic (Congeries on Edges for 20 Obliques, 1975), Radialne poti (Radial Courses, 1976) in Solo Katema (1978); slednjega si je bilo že mogoče ogledati leta 2018 na CoFestivalu v izvedbi koreografinjine nečakinje Ruth Childs z njenim ansamblom. Še pred nastopom bo plesni večer uvedlo predavanje Uvod v koreografske principe Lucinde Childs, ki ga bo ob 19.30 pripravil kritik, teoretik in publicist Rok Vevar.
Temeljna plesna gradiva
Lucinda Childs sicer spada v ključno generacijo koreografinj in koreografov, ki je ameriški sodobni ples 20. stoletja pripeljala do vrhunca. Pot je začela v 60. letih znotraj neoavantgardnega kolektiva Judson Dance Theater, newyorške eksperimentalne zasedbe, ki je združevala ustvarjalce z različnih umetniških področij, skozi zavračanje spektakularnosti, tehnične popolnosti in narativnosti pa so se trudili širiti plesni besednjak onkraj ustaljenih in pričakovanih okvirov, med drugim z vključevanjem gibov in preprostih kretenj iz vsakdanjega življenja v (pogosto improvizirane) plesne zasnove. To zgodnje delovanje je vplivalo tudi na kasnejše samostojne koreografije Lucinde Childs; v 70. letih je tako razvila serijo asketskih koreografskih kompozicij, zgrajenih iz najbolj osnovnih plesnih gradiv, iz temeljnega gibanja človeških teles, ki pa so zaradi zgoščenosti in izčiščene abstraktnosti še danes učinkovite in enako sveže kot ob nastanku pred petdesetimi leti.
Dance On Ensemble je nastal leta 2015 v Berlinu kot odziv na ugotovitev, da kulturni plesni sistemi na Zahodu praviloma izločajo starejše plesalce na račun oblikovanja mlajših zasedb, čeprav se ti še ne želijo plesno upokojiti. V njem so zbrana nekatera znana imena sodobnega plesa ter baleta; lotevajo se tako kanoniziranih sodobnoplesnih del kot eksperimentalnih pristopov k plesu in koreografiji. Zasedbo smo pri nas že videli na CoFestivalu, spomladi pa se bo vrnila še na gostovanje v Cankarjevem domu.
