Pred volitvami nastopi še čas za propagando, reče se mu predvolilna kampanja, ko se kandidati kažejo v najlepši luči, govorijo, kar menijo, da bi od njih radi slišali, in zanimivo je spremljati, kako nekateri sproti prilagajajo svoja stališča. Drugi (Logar) pa jih do konca prikrivajo, čeprav so stokrat povprašani zanje. To je čas, da presojamo njihove programe in se prepričamo, kdo, če sploh kdo, je primeren za predsedniško funkcijo. Zame je poleg tega enako pomembna iskrenost. Še to: pri parlamentarnih volitvah je vsaj izbira večja, pri predsedniških majhna in lahko se zgodi, da nas nihče ne prepriča.
Letos se jih je za tekmo odločilo sedem. Najmanj od vseh se je sprenevedal Miha Kordiš in v prvem krogu pristal na zadnjem mestu. Bil je žrtev taktično prelitih glasov k bolj obetavnim kandidatom. (Poglejte maščevalnost nezrelih opozicijskih poslancev, zlasti žaljivega mladca iz SDS, ki se iz njega neprestano norčuje, mu podtika celo odgovornost za nameravano združitev muzejev, SDS pa še skliče nujno sejo odbora zaradi njegove »njive«, čeprav vsi nadzori pokažejo, da z njo ni nič spornega. In za tako »državotvornost« jih plačujemo.)
Pričakovano je v prvem krogu zmagal Logar – najbolj nepristen in manipulativen med vsemi – ki se je delal garanta za našo svetlo prihodnost: »Od današnjega dne naprej odločamo, kje bo Slovenija čez pet let.« (Seveda, če bi bil predsednik.) »Povezoval bom, spodbujal dialog in širil zmagovalni duh,« je ponavljal svoj »pahorjanski« nagovor. Saj radi poslušamo pravljice, ker imajo srečen konec, zlasti v teh negotovih časih, ko že mnogi vidijo velike, smrtonosne gobe na obzorju. Z lepimi besedami nas je hotel zavesti, premišljeno nam je ponujal naše lastne vrednote, ki pa v ničemer ne odražajo njegovega dosedanjega ravnanja.
Da, tisto je bil vesel dan za Logarja in kisel za koalicijo. Pa bi v Svobodi in SD lahko izid pričakovali, če bi bili samokritični. Neresno in neodgovorno so naredili prav vse, da ne bi uspeli: najprej so odslovili Marto Kos, potem so nas utrujali s cincanjem: ga bomo imeli (kandidata), ga ne bomo imeli, mogoče pa ga bomo vseeno imeli. Končno so prepričali Milana Brgleza, a so ga v tekmi pustili kar samega, kot da se jih vse skupaj ne tiče. Zdelo se mi je, da se tudi Milan Brglez – na silo iztrgan iz evropskega parlamenta in z zamudo za ostalimi – ni znašel prav dobro. Da je bil negotov pri soočenjih in da si vloge predsednika najbolj ni želel. Ni izžareval pravega žara in energije. (Ali pa tak je?) Upam samo, da jim bo ta izkušnja res prinesla večjo povezanost in sodelovanje med strankama, kot se tolažijo. In ostala jim je Nataša Pirc Musar.
V drugem krogu smo tri tedne spremljali tekmo med to uspešno in preveč »bogato« odvetnico, bojda opremljeno s slabšim socialnim čutom, in s projektom SDS, Anžetom Logarjem. Nič ni videl, vedel, z ničemer ni bil povezan, za nič odgovoren. Kot bi se ena sama čistost kar naenkrat prelevila iz še do včeraj vzvišenega in arogantnega zunanjega ministra. Že staro reklo nam razkrije vse: Povej, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. Predvidevala sem, da bo SDS s podporniki (tudi RKC) napela vse sile, da bi Logar zmagal. Kampanjo so gradili na Pahorjevem »kloniranju«, na čim nižji volilni udeležbi nasprotnikov, na pljuvanju po NPM iz vseh svojih medijev, Janševa »objektivna« RTV Slovenija pa je sodelovala s »pravo« izbiro novinarjev in komentatorjev. Veseli me, da jim kljub vsemu ni uspelo in da zna večina Slovencev še vedno zdravo presojati. Ali so glasovali za Natašo Pirc Musar ali proti Janši, zame ta hip ni tako pomembno. Oboje pomeni glasovanje proti janšizmu.
Moje čestitke, gospa predsednica!
Polona Jamnik, Bled
