Večtedenska izmenjava težkih besed in žaljivk med hrvaškim predsednikom Zoranom Milanovićem in obrambnim ministrom Mariem Banožićem, ki ga aktivno podpira premier Andrej Plenković, je le eno izmed brezen med dvema stebroma hrvaške državne oblasti. Spopad med predsednikom države ter premierjem in obrambnim ministrom poteka zaradi nadzora nad hrvaško vojsko, v kateri kadrovske niti še zmeraj vleče vladajoča stranka HDZ. Instrumentalizacije in politizacije vojske v spopadih z vlado se ne otepa niti Milanović, ki je sicer vrhovni poveljnik hrvaških oboroženih sil.
Med premierjem in predsednikom od prihoda Milanovića na Pantovčak prav tako tli spopad s Plenkovićem glede imenovanja vrste hrvaških diplomatov, ki so jim potekli ali kmalu potečejo štiriletni mandati.
Milanović ne želi odobriti Plenkovićevega seznama diplomatov, temveč ima svoje predloge, ki niso po volji Plenkoviću. Zaveda se, da lahko »stavka« s podpisi, ker bo v skladu s hrvaško ustavo in zakoni na koncu osebno odločal o vladnem seznamu, ki bo pred tem odobren na pristojnem parlamentarnem odboru. Glede na doslej neuradno objavljena imena kandidatov ne predsednik države ne premier nimata namena zgolj okrepiti hrvaško diplomacijo, temveč želita poskrbeti za nekatere svoje prijatelje (Milanović) ali pa se rešiti političnih nasprotnikov v stranki (Plenković).
Veliki del letošnjega leta sta se Milanović in Plenković na podoben način prerekala o postopkih pri izbiri predsednika hrvaškega vrhovnega sodišča. Na koncu je vajeti vrhovnega sodišča prevzel Milanovićev drugi kandidat Radovan Dobronić, potem ko je vladajoča večina v saboru najprej zavrnila prvi predlog predsednika države zaradi ocene, da je predsednik države kršil postopek izbire. Milanović pričakuje, da bo Dobronić z vrha vrhovnega sodišča prevetril hrvaško pravosodje, ki po ocenah različnih pravnih strokovnjakov velja za zaprto skupino s korporativističnim načinom delovanja. Plenković ni imel veliko manevrskega prostora, ker bi z zavračanjem še enega Milanovićevega kandidata okrepil percepcijo javnosti, da HDZ poskuša dodatno utrditi nadzor nad pravosodjem.
Boj za pooblastila
V vseh spopadih sta glavna akterja različno tolmačila odnos ustave in zakonov glede svojih pooblastil v zunanji politiki, pravosodju in obrambi. Njun cilj je bil osvojiti čim več moči za državno institucijo, ki jo vodita, ter zmanjšati moč državne institucije, ki jo »napada«. Ob tem niti predsednik niti premier ne izključujeta možnosti, da bi poskusila sprovocirati spremembe ustavnih pooblastil, o katerih si nasprotujeta.
V krogih blizu Plenkovića imajo Milanovića, ki je kot predsednik države zamrznil članstvo v SDP, za resničnega vodjo opozicije, ki ima namen zrušiti aktualno vlado. Parlamentarne opozicije medtem ta čas ne vidijo kot resnega političnega tekmeca, saj za zdaj opozicijske stranke nimajo osebnosti, ki bi jo lahko izpostavili proti Plenkoviću na naslednjih parlamentarnih volitvah, predvidoma leta 2024.
Trenja nizke in visoke intenzitete med Milanovićem in Plenkovićem so tudi posledica njune osebne nestrpnosti in tekmovalnosti, ki izhaja še iz časov, ko sta oba vzporedno gradila diplomatsko kariero na zunanjem ministrstvu. Milanović se še posebej ne more sprijazniti z dejstvom, da je bil kot predsednik SDP poraženec na predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2016, na katerih je Plenković osvojil svoj prvi premierski mandat. Milanović rad izpostavlja, da je svoj premierski stolček osvojil na podlagi več kot 900.000 glasov, medtem ko je Plenković lani zmagal z nekaj več kot 600.000 glasovi.
Napet odnos lahko prinese mednarodne posledice
Dobre volje za sodelovanje in dogovarjanje med predsednikom in premierjem ni videti. Očitno lahko prej stavimo na nov spopad, ki bo znova spustil dimno zaveso na druge dogodke v državi, kot sta korupcija na državni ravni in galopirajoča koronska kriza. Sodeč po poslednjih javnomnenjskih raziskavah volilci niso kaznovali dveh akterjev. Da je Plenkovićeva vlada še zmeraj na pravi poti, meni več kot tretjina anketirancev. Tudi HDZ je vodilna stranka s stabilno približno 30-odstotno podporo, kar je dvakrat več od prvih zasledovalcev. Medtem se tudi Milanoviću krepi podpora in je najbolj priljubljen politik na Hrvaškem s precejšnjo prednostjo pred Plenkovićem.
Za zdaj konfliktna kohabitacija ni niti dodatno razočarala že z državno politiko demoraliziranih državljanov niti paralizirala države in njenih institucij. Toda nadaljevanje teh razmer bi lahko vplivalo na mednarodni ugled države. Milanović je namreč v pismu Plenkoviću zagrozil, da bo izkoristil svojo ustavno pravico in osebno sodeloval na srečanjih Sveta EU. To je mogoče razumeti na način, da bo preprečil zastopanje Hrvaške s strani ministra Banožića na ministrskih zasedanjih EU, če bo Banožić, kot to ocenjuje predsednik države, nadaljeval zlorabljanje svojega ministrskega položaja.