V znani ljubljanski slaščičarni Cacao se je takšen sistem že uveljavil. »Ljudje so se kar navadili. Veliko več je pozitivnih kot pa negativnih komentarjev. Nekateri se seveda odzovejo tudi tako, da rečejo, ali smo zdaj v Ameriki, kjer je treba plačevati napitnine? Vendar vsakemu povemo, da napitnina ni obvezna, da je le možnost, ki jo lahko izbere ali pa ne,« nam pove vodja vseh enot Cacaa Arzel Hadžiabdić. Kot pristavi, se nekaterim postavi vprašanje, ali tega zneska lastnik ne pospravi kar v svoj žep, vendar ga ne. »Vse, kar dobimo z napitninami, gre zaposlenim – ne le natakarjem, ki strežejo zunaj, pač pa si ta znesek razdelijo tudi zaposleni, ki delajo za točilnim pultom, ter kuharji in slaščičarji.«
In koliko približno smo Slovenci pripravljeni dati? »Največkrat znesek znaša pet odstotkov cene,« pove Hadžiabdić in doda, da je bilo od začetka, ko so uvedli to možnost, tudi natakarjem nekoliko neprijetno, ko so gostom ponudili možnost napitnine, sedaj pa so se že navadili in jim je sistem všeč. Še bolj kot v Ljubljani pa so bili nad novo možnostjo navdušeni v Portorožu, kjer imajo prav tako enega od lokalov, saj tja pridejo tuji turisti, ki večinoma plačujejo s kartico in gotovine niti ne nosijo s seboj.
Sicer pa smo v pogovoru z nekaterimi natakarji, ki delajo v ljubljanskih lokalih, izvedeli, da dobijo v osmih urah dela okoli deset do petnajst evrov napitnine. Odvisno od posameznika in tudi od lokacije lokala. »Ker smo središču mesta, smo morda privilegirani pri napitninah, saj so tu tudi tujci, za katere je to povsem običajno. No, pa tudi Ljubljančani zadnje čase vse raje sežejo v denarnico in pustijo kakšen kovanec ali dva,« nam je dejal eden od študentov, ki že nekaj časa streže v ljubljanskem lokalu.
Kako pa je v večjih gostilnah? V gostilni pri Mari v Kamniku pod Krimom delajo samo lastniki, a kljub temu, kot pravi Rene Šuc, gosti kar radi pustijo napitnino. Koliko, pa je zelo odvisno. Če na primer naročijo hrano za 100 evrov, navadno dajo kakšnih pet evrov napitnine. To, da bi imeli možnost določitve napitnine na POS-terminalih, pa jih, kot pravi Šuc, za zdaj še ne zanima. »Gostom vedno povem, da mi več kot napitnina pomeni to, da so z našo ponudbo zadovoljni in da se vračajo.«
V ljubljanski gostilni Jurman pravijo, da o uvedbi takšnih POS-terminalov, ki imajo možnost obračuna napitnine, že razmišljajo, niso pa jih še uvedli. So pa tudi tam presenečeni nad pozitivnim odzivom gostov, ki jim radi pustijo napitnino, količina pa je velikokrat odvisna od osebja. »Nekateri se kopajo v napitninah, drugi pa ne dobijo skoraj nič,« nam povedo in dodajo, da pri njih vsak član osebja dobi svojo napitnino in si je ne delijo.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Pitna voda ne priteče sama od sebe
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako se ob suši vse bolj zavedamo, kako dragoceno je tisto, kar teče iz naših pip, kako so se gasilci, vojaki, prostovoljci... na Krasu borili z najhujšim požarom v zgodovini Slovenije, kaj je o izkušnjah s tujimi turisti povedala Simona Skubic, turistična vodnica po Ljubljani, kaj si je Eva Černe, ki je najbolj znana po svojih vlogah v muzikalih in operah, od nekdaj želela, zakaj si kolesarski svet lahko od napetih bojev med Tadejem Pogačarjem in Jonasom Vingegaardom veliko obeta tudi v prihodnjih letih... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
