Roman Idiot, ki ga je ob koncu 60. let 19. stoletja spisal ruski klasik Fjodor Mihajlovič Dostojevski, spada med njegova najbolj znana dela, podobno kot pri drugih pa mu zgodba tudi tu služi predvsem kot izhodišče za premislek nekaterih temeljnih vprašanj človekovega obstoja. Čeprav je bil ob izidu deležen pretežno negativnih odzivov, je skozi čas obveljal za pomembno delo, ki je nato navdihnilo vrsto filmskih in gledaliških priredb po vsem svetu; pri nas se morda še marsikdo spomni veličastne »montaže« tega romana, ki jo je leta 1999 v ljubljanski Drami pripravil režiser Mile Korun. Nocoj ob 19. uri na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega prihaja nova postavitev Idiota – tokrat v priredbi Eve Mahkovic in režiji Juša Zidarja.
Dogajanje v romanu, kjer Dostojevski sooča krščanske ideale z materialistično surovostjo takratne ruske družbe, se v osnovi spleta okrog naslovnega lika: to je knez Miškin, ki »idiot« ni zato, ker bi bil umsko omejen, pravzaprav je precej bister – a je obenem tudi sila prostodušen, naivno odkrit in hkrati sočuten, torej nekakšen prototip »dobrega človeka« oziroma »božjega norčka«, v katerem ni ničesar preračunljivega ali zahrbtnega. Kar je seveda v opaznem nasprotju z amoralnim, pohlepnim in idejno osiromašenim okoljem – pa naj gre za sebičnega ter nadutega Rogožina, razvpito lepotico Nastasjo Filipovno ali koga drugega izmed številnih likov.
Mnogi obrazi predloge
»Adaptacijo sem sicer napisala sama, vendar je ves čas nastajala v sodelovanju z režiserjem: skupaj sva se prebijala skozi celoten proces izkopave besedila, ki se je nadaljeval tudi po začetku vaj, tako da je uprizoritvena verzija glede na tisto, s katero smo začeli vaje, spet nekoliko drugačna,« razlaga avtorica priredbe Eva Mahkovic, sicer hišna dramaturginja v MGL. »Že od začetka sva želela slediti osnovni strukturi romana, ki je členjen na štiri dele – tem delom sem potem v adaptaciji dala enotno prizorišče in okvirno temo, pa tudi naslov ter deloma žanr.« Prvi del nosi naslov Trači meščanskega salona in se konča s škandalom z denarjem v ognju pri Nastasji Filipovni, nato sledi Sanatorij, ki se osredotoča na Miškinovo bolezen, Spovedi in Trupla. »Roman ima dolgo ekspozicijo, nato pa se njegov fokus s posameznimi ekskurzi oži; temu smo poskušali slediti tudi v predstavi,« dodaja Eva Mahkovic. »Drugo pomembno vodilo pri adaptaciji je bilo sledenje mnogoobraznemu pripovedovalcu Dostojevskega, kjer vsebino skupaj tvori večje število likov z različnimi stališči.«
Kot pravi, so pri prirejanju veliko raziskovali odnos med Miškinom in Rogožinom, fenomen upanja in hkrati uničenja, ki ga »ultimativno dobri človek« vnese v družbo, osebno pa jo je zelo zanimalo notranje življenje Nastasje Filipovne (veliko vsebinskega poudarka je na njeni predzgodbi zlorabe) in odraščanje Aglaje Ivanovne, »ki se skozi predstavo precej spremeni«. Sceno je oblikoval Branko Hojnik, kostume Belinda Radulović, glasbo pa je prispeval Marjan Nečak; nastopajo Primož Pirnat (Rogožin), Ajda Smrekar (Nastasja Filipovna), Filip Samobor (Miškin), pa Jaka Lah, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec in drugi. x
