Kot zdravnica sem začela delo na podeželju. Po začetnih merjenjih moči zdravnikov in zobozdravnikov, kdo premalo ali preveč dela in komu je mogoče zaupati vodenje, je v nadaljnjih desetletjih vsako vodstvo zdravstvenega doma zmoglo postavljati na prvo mesto strokovno zorenje vsakega zaposlenega, obenem pa skrbeti za dobrobit kolektiva. Najbolj očitno z uvedbo sistema zagotavljanja kakovosti in varnosti pacientov in z uvedbo rednih izobraževanj o komunikaciji za zaposlene. Ustvarili smo »naš najlepši in najboljši zdravstveni dom«.
Ko sem bila v obdobju 2008–12 direktorica, je moje skromno razumevanje načina financiranja programov dopolnjevala moja desna roka – mag. ekonomije. Ona je »vse štekala« in ni se neprimerno »vtikala« v moje strokovne odločitve. Za oporo v tem sem imela strokovni kolegij. Tudi v detajle cepiv ali zdravil, ki sem jih priporočala njenim otrokom, se ni »vtikala«. Najino dobro in uspešno sodelovanje je temeljilo na zaupanju in spoštovanju.
Če vas prav razumem, naj bi za propad slovenskega zdravstva ne bila odgovorna politika. Pa ni tako. Prvi politični grožnji po uničenju urejene skrbi za otroke v Sloveniji smo se izognili po zaslugi strokovno in politično razgledane kolegice prim. Margarete Seher Zupančič. V svoji mednarodni pediatrični vpetosti je tam nekje med 2008 in 2010 od makedonskih kolegov izvedela za namero Slovenije, da splošnega zdravnika pretvori v družinskega za populacijo od 0 let naprej. Pediatrov na primarnem nivoju ne bi več rabili. Zaradi takratnih njenih zgodovinskih dejanj (podprl jo je Unicef) smo jo pred nedavnim imenovali za častno predsednico sekcije za primarno pediatrijo.
Zdaj spet grozi uničenje pediatrov in šolskih zdravnikov, kakor ga doživljajo tudi družinski zdravniki. Uničevanje javnega zdravstva gre po vzorcu pred desetletji začete kraje državnih podjetij s prelivanjem kapitala v zasebne žepe. Smo res pozabili? Nas je zdravstvo začelo skrbeti šele zdaj? Prav imate v trditvi, da zaradi (ne)dela zdravnikov lahko ljudje umremo. Tudi zaradi (ne)dela policistov, vojakov, odvetnikov in novinarjev lahko. Zaradi (ne)dela politikov tudi. Povsod se skrivajo vprašanja osebne, objektivne, disciplinske, kazenske in moralno-etične odgovornosti. Kdo jo je pripravljen prevzeti? Trda roka brez modrosti poenostavljeno odkriva (napačne) krivce in je daleč od zagotavljanja kakovosti.
Recimo bobu bob – ljudje zdravnike potrebujejo, spoštujejo pa jih ne. Vsaj ne več. Tudi zaradi zapisov, kakršen je vaš. Ob mnogih ustreznih pogledih (tudi o tem, da nekateri zdravniki v času zaposlitve v javnem zavodu delajo v zasebnem) zapis kaže temeljno nepoznavanje in nerazumevanje današnjih obremenitev zdravnikov na primarju. Po upokojitvi se pogosto vozim tudi v več deset km oddaljene kraje, kjer z drugimi upokojenimi kolegicami krpamo kadrovske luknje. Takšno menjavanje zdravnic je veliko breme za zaposlene, še večje pa za paciente. Komunikacijo moti tudi slabo znanje jezika – tako osebja kot pacientov. V ambulante vstopajo ljudje z nezaupanjem, tudi z nerealnimi pričakovanji in pogosto z obilico agresije. Izjemni strokovni napredek medicine ustvarja zmote o tem, kaj vse bi morali narediti zdravniki. V turbo svetu hlepenja po popolnosti ali po zgolj preživetju ljudje ne smejo več zboleti! Zahtevajo preglede in zdravila tudi za težave, ki bi jih z malo znanja lahko rešili sami in brez obremenjevanja zdravstva za potrebe potrjevanja bolniškega staleža. Eno, dvo ali tri dnevne odsotnosti, v katerih težave v glavnem minejo, bi lahko uredili z delodajalcem. Ne morete si misliti, kako časovno potratno je zgolj evidentiranje odsotnosti zaradi nege otrok: mami en dan 4 ure, drugi dan očetu 8 ur, nato mami 6 ur itd. In koliko zamudnih klikov zahteva vsak recept, napotnica, naročilnica, nalog za prevoz, spremstvo in že zgolj vpisovanje šest mestne kode za podpis, ki je prej vzel sekundo do dve. Pa koliko je danes več ljudi s kroničnimi boleznimi, onkoloških obravnav, paliativne oskrbe tudi otrok. Pa bolezni zaradi stresa, tudi mladih, in večina zbolenj ima psihosocialno podlago. Zdravstveno stanje pri ekonomskem razslojevanju družbe se slabša tako med revnimi kot med bogatimi, so pokazale raziskave. Absurdno, pa vendar. Pri delu bolj kot denar ljudi zadovoljuje urejenost delovnih pogojev. In dokler bodo razmere tako slabe, bodo kadri iz zdravstva pospešeno bežali.
Kaj pravijo tisti, ki so se zavarovali za takojšen dostop do zdravnika? Kje ga dobijo in kdo ga plača? Striktna ločitev javnega od zasebnega bi morala biti imperativ pri iskanju rešitev in odpravljanje zlorab.
Prim. Jasna Čuk Rupnik, Dutovlje
