Ustava namreč prava ne razume tako kot novoizvoljeni ustavni sodnik Svetlič – kot »suhoparno, plitko in ne-moralno«. To za Svetliča sicer ne pomeni »nemoralno« (pisano brez vezaja), ampak moralno indiferentno – on torej pravo razume kot normativno ureditev, kjer pri presojanju, ali je bilo neko ravnanje z njo v skladu ali ne, moralne presoje sploh niso pomembne. Je seveda tudi mnogo pravnih norm, ki so res pravno indiferentne – toda najtežji in najpomembnejši spori, ki končajo pred ustavnim sodiščem, so spori, ki jih je treba in jih je sploh možno rešiti samo s presojo, ali je bilo pravo pri tem uporabljeno v skladu z ustavnimi (torej ustavno zapovedanimi moralnimi) vrednotami. Temeljni pogled novega ustavnega sodnika Svetliča na to, kaj pravo sploh je, je torej v hudem nasprotju s tem, kaj pod pravom razume ustava.
Zgoraj citirana izrazito protiustavna stališča je dr. Svetlič sicer izrecno zapisal že pred osmimi leti, toda ne takrat ne kadar koli pozneje jih ni hotel ne zanikati ne spremeniti – v zadnji reakciji na to mojo kritiko pa si je dovolil celo očitno sprenevedanje z besedami: »Pravo, to je rdeča nit mojega raziskovalnega ukvarjanja s pravom, je globoko moralno. Tega se premalo zavedamo, zato smo pri pravu prepogosto odklonilni.«
Naj mu verjamemo, da vsaj zdaj res misli tako? Kredibilni filozofi tako zlahka in tako brez tehtne utemeljitve ne spreminjajo svojih stališč – in prejšnjih, če jih spremenijo, pri tem ne zamolčujejo. Če jih zamolčijo, jim vsaj jaz ne verjamem. No, saj bomo zdaj lahko kmalu videli, kakšna stališča bo novi ustavni sodnik pri sojenju zastopal. In tudi, kako bo na kakovost njegovega sodniškega dela vplivalo to, da je v poznavanju pravne ureditve na zakonski in podzakonski ravni in na tem temelječe pravne prakse še popoln začetnik. Da je zamenjal tako odlično in nepristransko sodnico, kot je bila Dunja Jadek Pensa, pomeni zame obžalovanja vredno znižanje kakovosti v sestavi našega ustavnega sodišča.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
