Na drugi strani je Hvar, svetovljanski otok, ki je ob Parmi in Vicenzi imel prvo meščansko gledališče v Evropi. Hvarčani o sebi večinoma radi govorijo s ponosom – kdo v Sredozemlju pa tega ne počne rad? In za vse je to naše morje. Za Grke, za Rimljane mare nostrum, Platon previdno trdi, da je to »morje, ki leži poleg nas«, medtem ko mu menda Aristotel v spisu De mundo da usodno ime – »notranje morje«. Ker je manj plul in verjetno bolj sedel v čolnu, je stari filozof verjetno doumel, da je morje v tebi. Nekoč so Beograjčani – in to je strašno jezilo zavedne Dalmatince in kakšnega kontinentalca – Jadran preprosto imenovali »naše morje«. Če se ne motim, je še vedno tako. Tudi Slovenec in Bosanec, ko pomislita na morje, mislita na Jadran. Gotovo to velja tudi za velik del Čehov, ki so bili tukaj prvi turisti. Za katere se zdaj pravi, da počasi zapuščajo Jadran in se obračajo k sosedom Poljakom.
Nekdanje razlike v korist jugoslovanskega socializma je izbrisala tranzicija: ne hodi se več gledat drugega sveta, drugega glede na tistega za železno zaveso. Morda je tudi bližina vojne kriva, da se ljudje počutijo bolj varno na sosednjem dvorišču: bližje je domu. Nemci so, potem ko so šli skozi katarzo in kolektivni sram zaradi druge svetovne vojne, zaradi streljanja dijakov v Kragujevcu, preganjanja partizanov po kamnitih strminah Sutjeske in Neretve, od začetka sedemdesetih »vladali« na Jadranu. Ljubezen do neodvisnosti Slovenije in Hrvaške je le še poudarila dvojezičnost zimmerfreilanda in vsi družbeni sloji – od voznikov cistern iz Obersthausna, serviserjev iz Regensburga do profesorjev iz Gradca – so imeli radi Adria Meer.
***
»Zdaj smo na Rodosu in Kreti,« piše prijatelj, ki je IT-inženir. Iz Sarajeva je odšel pred nekaj leti. Na pragu svojih petdesetih, ko se običajno ne gre na tlako v tujino. Moral je. S trebuhom za kruhom. In zdaj je srečen v Severnem Porenju - Vestfaliji. Če smo natančni, ni srečen, a živi spodobno. »Hrana v hotelih je fenomenalna, kot naša. Kajti grška in turška kuhinja sta enaki – do pet dekagramov. V tem hotelu v Naksosu ima vsaka soba svoj bazen. Kefalonija je božanska. Paksos in Antipaksos (za debele in suhe!?, op. a.). Saj veš, Hrvati so nesramni in arogantni. Tukaj pa se voziš skozi vasi kot skozi zahodno Hercegovino, do plaž, ki so čudovite.« Prijatelj pravi, da ga kot gosta nikjer niso tako sprejeli kot v Grčiji. In da je Grčija zanj kot Hercegovina z govorno napako.
Dobra je ta. Pravzaprav je Hercegovina Grčija za siromašne. Antična. In potem pridejo slike jedilnikov in zgodba o tem, kako tam pica stane toliko, testenine toliko, solata toliko, pivo pa – skoraj brezplačno. Ja, za Grčijo vemo, in dobro je vedeti, da se turizem Turčije in Albanije vgrajuje v kolektivno zgodovino Evrope, a dober del mene se počuti skorumpiranega z »našim morjem«. Ne glede na večinoma nesramne cene na Jadranu. O čemer ste gotovo že na vseh portalih prebrali vse, tako da vas ne bomo še naprej opozarjali na precej izrazito lastnost Slovencev, da skrbno pazijo na svoj denar. Kljub vsemu pa je na novem parkirišču naše vaške plaže največ registracij LJ, MB, NM. Narodi Sredozemlja se razlikujejo tudi po tem, kako imenujejo svoje morje in kako blizu jim je.¹ V tem je vpisanih preveč notranjih zgodb, preveč osebnih izkaznic, okrašenih z vrtnicami vetrov, ki so odtisnjene v stari grafiki videti kot nekakšne broške, okrasni predmeti okrog vratu starih beneških dam.
Zgodovina Mediterana je že napisana.² A vsi hočemo svoje zgodbe.
V daljavi, na ono stran kanala, se vidi Jelsa. Kot v pesmi, ki jo poje Oliver, čigar obletnica smrti je v teh dneh: »S Ponistre se vidi Šolta.« Enkrat je stripovski mojster Vladimir Šagadin napisal, da mi nismo šli na morje, ampak v Oliverjeve pesmi. Kako to drži! No, zgodba je glasbena, a pred kdo ve koliko leti jo je povedal neki trgovec s slivami iz Beograda. »Veš, sem so konec petdesetih let prejšnjega stoletja prvi prišli Italijani. Da bi videli drugo stran 'svojega' morja. To so bili neke vrste poletni tabori, skavti, in prihajali so za dva tedna ali več. Skupine otrok so vodili učitelji in hitro se je razširila zgodba o enem iz Modene: rad je kuhal testenine in pel operne arije.« Poslušalec seveda to posluša z odprtimi usti, pripovedovalec pa se zadovoljno nasmehne in reče: »Tako je, to je bil Pavarotti,« in je zadovoljen, da vam lahko pove kaj tako ekskluzivnega. Nemogoče je preveriti, ali je zgodba resnična ali ne, a to navsezadnje sploh ni pomembno: tudi grški miti niso. Resničen je biografski podatek, da je od leta 1954, ko je začel resno študirati glasbo, kar je trajalo vse do leta 1961, ko je v Teatru Municipale v Reggio Emilia svet končno slišal enega najlepših glasov, ki pripadajo človeškemu rodu, Luciano Pavarotti občasno delal kot učitelj in prodajalec zavarovalnih polic. Če temu dodamo dejstvo, da je na mednarodnem prizorišču prvič nastopil v Beogradu v Traviati in potem med isto turnejo pel še v Sarajevu – je zgodba popolna. Vsaka generacija potrebuje svoje Sredozemlje, pa naj bo bogato ali revno.
Dejansko ali mitomanizirano.
***
Na koncu je arhitektura tista, ki vendarle največ odkriva. Ali skriva, odvisno od zornega kota. Vsa ta malena mjesta srca moga (majhna mesta mojega srca) – kot jih v legendarni pesmi, ki jo je uglasbil Arsen Dedić, imenuje Tin Ujević – ki so nastala iz vasi težakov in ribičev ob jadranski obali, so v vsakem obdobju imela nov obraz.
V devetdesetih na primer lahko niste imeli pojma, kakšna je invazivna velikosrbska politika: dovolj je bilo, da ste pogledali gradnjo novih objektov na črnogorski obali in razumeli, za kaj gre. Za pohlep. Kot odcvetele narodnjaške zvezde, katerih telesa so postala teren za trend estetske kirurgije – botokse, silikone, vsadke – so nastajale groteskne zgradbe, ki so obenem hotele zaobjeti več slogov. Ta trend dograjevanja (popularno prizidkov) objektov je kazal lažno razkošje: res je, nouveau riche ni balkanska (niti jadranska) ekskluzivnost, a ponekod se nekatere stvari preprosto bolj jasno vidijo. Širom po Črni gori, od Ulcinja vse do Dubrovnika, so rasle s poceni materiali okrašene zgradbe, ki so posnemale slog beograjskih predmestij, svojevrsten ruski ples na vodi. Primorske vasi so spreminjali v kontinentalna malomeščanska mesteca z vsemi atributi te mentalitete. Ob ekspanziji ruskih investicij v nepremičnine na tem območju je nastal hibrid, ki ga je sicer redko mogoče videti. In ki ga je do neke mere ustavil padec borze ob izteku prvega desetletja tega stoletja. In z zaostrovanjem zakona o premoženju, ki ga je Đukanovićeva oblast začela izvajati po osamosvojitvi. A spomeniki tega posiljevanja Jadrana so še danes vidni in živi. Morda celo najbolj v Neumu, mestecu severno od Dubrovnika, ki pripada Bosni in Hercegovini. To je zaliv, ki je videti tako, da imate občutek, da ni niti kvadratnega metra nezasedenega prostora: low-cost spalnice z amaterskimi rešitvami za nastanitev ljudi iz metropol v jugovzhodni Aziji. Nekaj za prav posebno preučevanje tranzicijske ničevosti. Pravzaprav niča.
Kar pa se sprememb videza hrvaškega Jadrana tiče, se je tudi tukaj dogajalo marsikaj, a lahko rečemo, da je država poskušala napraviti konec totalnemu turbofolk urbanizmu. K temu je veliko pripomoglo dejstvo, da je Hrvaška vstopila v EU: res je, dogajale so se podobne stvari kot prej v Grčiji ali Španiji, a jim je stvar, če govorimo o totalnosti, do neke mere uspelo ohraniti. Nekatere kraje – celo na otokih – je komaj mogoče prepoznati, a to do neke mere ustreza vsem. Kot da je minila doba mimikrije in prihaja doba minimalizma. Za katerega vemo, da je na Zahodu slog, na Vzhodu pa – pohlep. Kaj pa je z Jugom? Nič, počasi ga osvaja Sever. Nepremičnine so predrage, kič pa se počasi umika praktičnosti. Oziroma praktičnim rešitvam. Mali vikendi ob sprehajalnih poteh v borovem gozdičku včasih prepustijo mesto minimalističnim zgradbam iz stekla in kamna, z zaščitnim znakom uspešnega skandinavskega načrtovanja. Takšne hiške so smešne tako na Prulah kot na obali na Braču, iz preprostega razloga: ne stojijo na Severu, narejene so za uživanje v blaginji podjetniškega socializma. Edinega, ki je doslej preživel.
Eden največjih mitov je tisti o uspešnosti hrvaške turistične sezone. Navajeni, da prihajamo k njim, domačini dvigujejo cene, a pravi obraz letovišč se vzdolž obale kaže z izkrivljenim, ciničnim in privoščljivim izrazom na obrazu. Kot gostitelj, ki ne vidi prav rad, da k njemu prihajajo (takšni) gostje. Vendar lahko rečemo, da v tej igri mačke z mišjo za zdaj zmaguje gostitelj. Ni videti, da bi hrvaško morje, ne več naše, a vendarle tudi naše, povsem uničila doba razkazovanja cenenega kvazirazkošja. Lahko bi rekli, da sta v nekakšnem boju kapitalizma in modernizma na nek čuden način zmagala narava in pohlep.
***
Pred nekaj leti sem na dubrovniški rivieri srečal starega prijatelja iz gimnazije. Ima psihiatrično ambulanto v Beneluksu, njegova življenjska sopotnica je Belgijka, imata že odrasle otroke. To so pravi Evropejci. Ne kot jaz, »blago z napako«. Fotografije na družbenih omrežjih s poroke enega od otrok so videti kot iz filma My Greek Wedding (Moja obilna grška poroka), le da so liki veliko višji. Nisva se videla deset let, a preskočiva formalnosti. Nadaljujeva, kjer sva ostala.
»Hej, od kod pa ti?«
»Ja, iz Grčije.«
»In kako je tam?« vprašam.
»V redu, a sem odšel po petih dneh. Plačal pa deset. In prišel sem.«
»Zakaj si prekinil aranžma?«
»Glej, lepo je bilo, a … vse me spominja na … Obrnem se na eno stran, tam so skale kot na Korčuli, obrnem glavo na drugo stran, tam je cerkvica kot v Trpnju. Pogledam plažo, spominja me na tisto našo v Orebiću. Kamor koli pogledam – planejo na dan spomini.«
»Vem, smo že v letih.«
»Daj, daj, v kakšnih letih!? Rekel sem ženi: 'Spakiraj, greva.' Ona gleda in se čudi. Jaz pa ji rečem: 'Nočem, da me to na kaj spominja. Grem tja, kjer so se te podobe in spomini res zgodili.' In, glej, zdaj sem tukaj.«
»Super, pojdiva na pivo.«
»Kdo plača?«
»Vsak zase. Kot prava Slovenca.«
»Dobro, potem pa jaz.«
Nazaj v gnečo. Med »prave« Skandinavce, ki na plažo prinašajo razna čudesa, deske za kajtanje, napihljiv čoln, vesla, sončnike. Vsa mogoča čudesa. Eden od njih, velikan, ima oblečeno majico. Stilizirano razpelo, na njem pa namesto Jezusa – Zlatan Ibrahimović.
In napis: »Only Zlatan can judge me.«
Vse civilizacije imajo svoje bogove.
In svoje morje.
1 Predrag Matvejević: Mediteranski brevir. (Mediteranski brevijar. VBZ Zagreb, 2007. Str. 147.) 2 Predrag Matvejević: Mediteranski brevir. (Mediteranski brevijar. Str. 149.)
