V nemškem parlamentu je v ponedeljek pred 91 leti zagorelo ob 9. uri, požar pa je bil do 11.30 pogašen. Vodja berlinskih gasilcev Walter Gempp je nekoliko kasneje v poročilu o požaru navedel, da so bili gasilci obveščeni z zamudo, kot tudi, da jim je bilo onemogočeno, da bi se z ognjem spopadli z vsemi silami. Konec marca je bil Gempp že odpuščen iz službe, nakar je leta 1937 doživel obtožbo zlorabe položaja, aretacijo ter zapor, kjer ga je leta 1939 nekdo zadavil.
Pregoni in obračuni
Adolf Hitler, ki je bil tedaj že štiri mesece nemški kancler, je za požar nemudoma obtožil komuniste. Požar je označil kot »božji znak« oziroma opozorilo, da se je začel komunistični poskus prevzema oblasti. Vsega dan kasneje, torej 28. februarja 1933, je izdal dekret o zaščiti naroda in države, v katerem je izničil številne državljanske pravice, kot so nedotakljivost prebivališča, svoboda govora in tiska, zagotovljena tajnost pisem in telefonskih pogovorov, pravica do zbiranja kot prostega združevanja državljanov. Nato si je 23. marca s posebnim aktom privzel še pravico, da lahko sam določa zakone brez pristanka parlamenta. Začeli so se pregoni in obračuni s političnimi nasprotniki. Konec marca je bil ustanovljen Dachau, koncentracijsko taborišče za tako imenovano prevzgojo političnih nasprotnikov, v prvi vrsti komunistov, poleti pa so bile prepovedane vse politične stranke, razen nacionalsocialistične delavske partije Nemčije. Vse to je Hitlerju omogočil požig parlamenta.
Na procesu za požig je bilo skupaj obtoženih pet ljudi, med drugim tudi trije bolgarski komunisti z Georgijem Dimitrovom na čelu, vendar so bili vsi oproščeni, Dimitrov pa je kasneje postal šef bolgarske komunistične partije in somišljenik Tita pri snovanju zveze južnih Slovanov, kar je razjezilo Stalina in vodilo v jugoslovanski spor z infrombirojem leta 1948.
Različne teorije
Na smrt z obglavljenjem je bil obsojen samo Marinus van der Lubbe, nizozemski komunist, ki je na procesu trdil, da je deloval samostojno, s ciljem, da spodbudi nemško delavstvo v boju zoper nacistično oblast. Leta 1967 so posthumno ponovili sojenje, na katerem ga je sodišče obsodilo na osem let zapora, potem pa se je zvrstilo še nekaj procesov, dokler van der Lubbeja niso posthumno pomilostili.
A van der Lubbe, ki je že prej zanetil nekaj požarov, do danes ostaja najverjetnejši požigalec, teorije o dogodku pa se razlikujejo. Po eni sta Hitler in Joseph Goebbels v času požara kosila pri Goebbelsu doma, ko je ta prejel telefonski klic in obvestilo o požaru, pa novici menda sprva niti ni verjel oziroma je Hitlerju za požar povedal šele po drugem klicu. Teorije o dogodku se med seboj razlikujejo predvsem po tem, ali van der Lubbeju pripisujejo, da je deloval sam ali da je bil del širše organizacije. Argument slednjih je, da požara takšnega obsega ni mogel zanetiti posameznik. Po nekaterih teorijah so nacisti vedeli za van der Lubbejovo namero in požig podkrepili s svojim delovanjem, po skrajnih inačicah naj bi bil Nizozemec celo ljubimec Ernsta Röhma, tedaj šefa nacistične paravojske SA. A ne glede na to, ali je van der Lubbe deloval sam ali pa so požar zanetili nacisti sami, je bistven epilog, ta pa je, da je Nemčija po njem zdrsnila v diktaturo.
