»Čudežna vožnja in predstava mladega Slovenca. To je noro, neverjetno, sanjsko,« je bil komentator televizijske postaje Eurosport navdušen nad Pogačarjem, ki si je po dveh zmagah po Lombardiji (2021, 2022) in eni na Liege–Bastogne–Liege (2021) privozil že četrti spomenik v karieri, kar je rekord med še aktivnimi kolesarji. Po lanskem četrtem mestu na tej dirki – posledica njegove napake pred ciljnim sprintom – je 24-letni Slovenec na že 107. preizkušnji (premierna leta 1913, dolga pa kar 324 kilometrov), ki ji Flamci pravijo tudi velika maša, danes suvereno opravil s tekmeci. »Taktika je jasna – pripeljati v zadnji del dirke sam, nikakor ne v ciljnem sprintu. Le tako lahko zmagam, v sprintu bi imel precej manj možnosti. Sliši se preprosto, a na kolesu je to precej težje storiti,« je recept za uspeh pred startom razkril Tadej Pogačar. In ga v popolnosti uresničil, medtem ko sta njegova rojaka Matej Mohorič (Bahrain-Victorious) in Luka Mezgec (Jayco-Alula) predčasno odstopila.
Na progi s kar 19 kratkimi in strmimi klanci (večina je tlakovanih) ter šestimi ravnimi tlakovanimi odseki je Pogi odločilni napad izpeljal na tretjem vzponu na Oude Kwaremont, dva kilometra dolgem klancu s povprečnim naklonom štirih odstotkov (največ enajst odstotkov) slabih 20 kilometrov pred ciljem. Kot ekspresni vlak je prehitel do takrat vodilnega Danca Madsa Pedersena in pridno večal prednost pred zasledovalci. Hitro je postalo jasno, da bo za legendarnim Belgijcem Eddyjem Merckxom v letih 1969 in 1975 (Kanibal je dobil kar 19 spomenikov) in Francozom Louisonom Bobetom (1955) postal tretji kolesar v zgodovini z zmago na Touru in po Flandriji.
Manjkata le še dva spomenika
Favorita, Nizozemec Mathieu van der Poel (Alpecin-Deceuninck) in Belgijec Wout van Aert (Jumbo-Visma), sta v dvoboju s Pogačarjem ostala praznih rok. Van der Poel je osvojil drugo mesto in ostal brez zmage na dirki, imenovani De Ronde (njegov oče Adrie je na njej slavil leta 1986), tako da je zapravil priložnost za tretje slavje, s katerim bi se na lestvici vseh časov izenačil s šesterico, ki je bila po trikrat najboljša (Švicar Fabian Cancellara, Belgijci Tom Boonen, Johan Museeuw, Achiel Buysse in Eric Leman, Italijan Fiorenzo Magni). Še bolj razočaran je bil četrtouvrščeni van Aert, ki mu ni uspelo prekiniti šestletnega posta Belgijcev na najvišji stopnički, kajti zadnji gostitelj na prvem mestu je bil Philippe Gilbert leta 2017.
»To je dan, ki ga ne bom nikoli pozabil,« so bile prve Pogačarjeve besede po prihodu v cilj, kjer ga je čakalo še eno lepo darilo – objemi in poljubi zaročenke Urške. »Na trasi je bilo izjemno, moja ekipa pa vrhunska. Šlo je skoraj kot po maslu, česar kar ne morem verjeti. Vedel sem, da moram narediti razliko na predzadnjem vzponu na Oude Kwaremont, ki mi najbolj ustreza, saj je malce daljši. Klubski kolega Matteo Trentin me je uspešno pripeljal do vznožja vzpona, potem pa sem šel na vse ali nič. Uspelo mi je, sočasno pa sem se zavedal, da bo zaradi tega sklepni vzpon na Peterberg še toliko hujši in zahtevnejši,« je ocenil Pogačar, ki je za Belgijcem Philippom Gilbertom (med letoma 2009 in 2011) postal prvi, ki je v treh letih zapored dobil vsaj en spomenik.
Pogačar, ki je s četrtim spomenikom še povečal prednost pred Matejem Mohoričem in Primožem Rogličem (vsak imata po enega), je priznal, da je bila samostojna vožnja po zadnjem vzponu veliko »matranje«, a se mu je vse izšlo. »Zadnjih pet kilometrov me je že zmanjkovalo, bil sem na koncu z močmi. Veter mi je pihal v glavo in nekajkrat sem preklel samega sebe,« je priznal Pogačar. Na vprašanje, ali bi bila letošnja sezona uspešna, tudi če ne bi dobil Toura, je odgovoril pritrdilno, in dodal: »Tudi če bi se zdaj kolesarsko upokojil, bi bil lahko ponosen na svojo kariero.« Od petih spomenikov sezone mu zdaj manjkata le še dva: Milano–San Remo in Pariz–Roubaix. »Videli smo, da je zame Milano–San Remo najtežji. Letos sem bil tam v najboljši formi, a mi ni uspelo. Pariz–Roubaix je le rezervni načrt, kajti zanj bi moral pridobiti precej kilogramov in ojačati roke za spopad z zahtevnimi tlakovanimi odseki. A mogoče le poskusim.«
