V družbi ni težava samo, če si črn, težava je tudi, če si debel in imaš očala

Po besedah Tomšičeve je treba otroka opolnomočiti, da se v času odraščanja sprejme v celoti: »To lahko uspe le, če starši, ki so posvojili, gojijo spoštljiv odnos do njegove kulture, njegovih primarnih staršev ter to resnično čutijo in ponotranjijo. Da ne vidijo primarnih staršev kot tekmecev, pač pa kot neko razširjeno družino. Če je le možno, je najboljša opcija za otroka odprta posvojitev in tudi raziskave kažejo v prid temu. Žalosti me, da leta 2021 Slovenija kot podpisnica haaške konvencije v novem družinskem zakoniku še vedno prakticira zaprto posvojitev. Pravzaprav se mi zdi sramotno.«

Svoje izkušnje s posvojitvijo je Niki zaupala Mateja Zorko Pavšar, ki je trenutno na starševskem dopustu. Z možem sta pred dobrima dvema mesecema posvojila deklico Iso Taro iz Sierre Leone, staro dve leti in pol. Pred devetimi leti pa je v Slovenijo prišel Mai, prvi sin Mateje Zorko Pavšar, ki ga je iz Gane posvojila s takratnim partnerjem. »O posvojitvi začneš verjetno največkrat razmišljati, ko ne moreš imeti biološkega otroka. Vendar ne, da bi bil to rezervni načrt, pri meni to vsekakor ni šlo za to; preprosto si nisem predstavljala življenja brez otroka.«

Posvojitev je bila Mateji Zorko Pavšar kot ideja blizu vse življenje, vendar ker je v Sloveniji skoraj nemogoče oziroma težko posvojiti otroka, je vedela, da bo to morala storiti v tujini. »V Sloveniji imajo posvojitve določene omejitve. Kot prvo jih je zelo malo, prav tako si biološka mama v roku enega leta lahko premisli in ti otroka lahko vzamejo, kar je bila zame velika ovira. Vedela sem, da ko bom enkrat dobila otroka, ga bom imela takoj rada in ga ne bi mogla izgubiti.«

Pred posvojitvijo je bila Mateja Zorko Pavšar z nekdanjim partnerjem pet let v postopkih umetne oploditve, ki niso uspeli. »To mi je povzročalo zelo veliko travmo, zelo sem bila žalostna in prizadeta, saj nisem želela živeti brez otrok. Ta občutek je bil zadnja leta pred posvojitvijo z vsako menstruacijo hujši. Groza me je bilo druženj s prijateljicami; stare smo bile nad 30. let in skoraj na vsaki zabavi je katera povedala, da je noseča, kar sem zelo, zelo težko prenašala. Še težje mi je bilo, ker se o neplodnosti takrat ni govorilo. Mojih občutkov si družina ni znala predstavljati in rekli so mi, da sem nevoščljiva, da prijateljicam ne privoščim sreče. To je vse skupaj še poslabšalo. Začela sem razmišljati, da sem slaba oseba in si otroka ne zaslužim. V resnici pa so to res težke stvari, vsaka nosečnost drugega je sol na rano. Če ne moreš zanositi, gre za proces žalovanja, vsak mesec žaluješ in se moraš na novo sestaviti, da lahko ponovno upaš. Nihče ni govoril o tem – da če tako čutiš, nisi slab.«

»Poleg več neuspelih postopkov umetne oploditve sem imela tudi dve zunajmaternični nosečnosti, po drugi, ki je bila zelo huda, sem se odločila, da se tega ne grem več. Ko sem se prebujala po operaciji, sem slišala glas otroka, ki me kliče, pridi pome. Ko sem odprla oči, sem si rekla, da je konec z umetnimi oploditvami in da morava s partnerjem otroka posvojiti. Čutila sem, da je to prava pot. Ko sem odhajala iz bolnišnice, sem ginekologu povedala, da je dovolj, in začela sem iskati stike za posvojitev v tujini. V življenju so ti določene stvari usojene in če znaš poslušati in videti znake, boš šel po pravi poti. Nekatere stvari ti tudi niso namenjene in če pogledam nazaj na tistih pet let, sem se z glavo zaletavala v zid. Ko sem se enkrat sprostila, se odločila in sprijaznila, da je moja pot druga in da grem v posvojitev, tudi če bo težko, se je vse začelo gladko odvijati. Spoznala sem krasne ljudi, ki so mi pomagali. Zdelo se mi je, kot da naju je Mai čakal. Domov je prišel po devetih mesecih od začetka postopka posvojitve.«

»Prvi stik je bila Maja Štamol, ki ima posvojeni deklici. Povezala me je z Urško, ki me je nato spoznala s Saro, ki živi v Gani in je že več parom pomagala pri posvojitvi. Zato vedno rečem, da je Sara moja, naša rešiteljica in ji bom večno hvaležna, ker nam je pomagala, da smo se našli z Maiem. Bil je v sirotišnici, kot dojenčka so ga našli na cesti, približno v tistem času, ko sem bila v bolnišnici po drugi zunajmaternični nosečnosti. Ko smo se spoznali, je bil star eno leto. Preden je prišel domov, smo morali iti v Gano dvakrat. Prvič, ko smo se spoznali, in nato še enkrat, kar je bilo zame zelo težko. Po tem, ko sem ga tri dni že držala v rokah, ga hranila, previjala, kopala, cartala, sem ga morala pustiti v sirotišnici, da so odvetniki izpeljali postopek posvojitve. Ljudje so me spraševali, ali je bilo to petmesečno čakanje najtežje od vsega, vendar ni bilo. Takrat sem že vedela, da ga imam, da je moj. Bilo me je le strah, da se mu kaj zgodi. Nikoli ne bom pozabila občutka, ko sem ga prvič držala v rokah in se zavedala, da nikoli več v življenju ne bom čutila tiste grozne bolečine, praznine. Kakšno olajšanje in sreča je to bila. Zato vedno pravim, ko mi kdo reče, da sem rešila otroka, da je on rešil mene. Mai bi preživel, sicer bi imel težko življenje, jaz pa dvomim, da bi, ker sem čutila takšno hudo bolečino, dokler ga nisem našla.«

»Meni razen čakanja in nekaj skrbi, ko vse urejaš, ni bilo nič zelo težko. Proces posvojitve je naporen, vendar v primerjavi z vsakomesečnim čakanjem in obupom ter žalostjo, ki sledi ob menstruaciji, ni nič. Pri posvojitvi veš, da si z vsakim papirjem bližje cilju, čeprav je res, da dokler nisi doma z otrokom, nisi popolnoma miren.«

»Zdaj, ko imam dva posvojena otroka, lahko tudi primerjam. V Maia sem se zaljubila na drugi pogled, prvič sem bila namreč nekoliko šokirana, ker je bil velik. Rekli so mi, da dobim dojenčka, a je bil star eno leto. Prva misel je bila, kako je velik, druga pa, vendar je tvoj. Takrat sem imela toliko hrepenenja, da sem takoj začutila ljubezen do njega. Pri hčerki je bilo nekoliko drugače, ker je bila bolj zavestna odločitev. V drugo nisem niti poskušala imeti biološkega otroka, z možem sva se takoj odločila za posvojitev. Ljubezen s hčerko se gradi, vsak dan bolj in bolj. Moja Isa Tara je tudi večja, kot je bil Mai, ko smo ga dobili. Ni pa v domu zame lepše energije, kot je otroška. To mi daje smisel. Delam tudi kot svetovalna delavka v šoli in ni večjega poslanstva kot delo z mladimi.«

»Postopek je bil v tem primeru drugačen. Sara in njen mož Ganec, ki sta pomagala pri prvi posvojitvi, sta mi dajala velik občutek varnosti in mi stvari olajšala. Medtem ko v Sierri Leone komuniciraš neposredno z njihovim odvetnikom in je bilo vse skupaj veliko bolj stresno, ker do konca ne veš, kako bo postopek zaključen. Soočaš se s strahovi in dvomi. Čeprav je res v Sloveniji že kar nekaj otrok, ki so jih posvojili iz Sierre Leone. V tem procesu sta nam v Sloveniji veliko pomagala krasna, srčna človeka Klavdija in Rok, ki imata tudi hčerko od tam. In tako nismo dobili le Ise Tare, ampak še nove prijatelje. Stik pa smo zdaj navezali še z društvom Afroskop, ki organizira srečanje in druge aktivnosti za starše in posvojene afriške otroke. Moja prijateljica je tudi Katarina Tomšič, ki nam s svojo izkušnjo posvojenega otroka zelo pomaga. Pomembno je, da spoznavamo tudi drugo stran, kaj vse se lahko poraja v glavicah posvojenih otrok. Pomaga nam tudi njena knjiga Naših prvih 1095 korakov.«

»Po otroško je čebljala, ne vemo niti, kaj, in tudi v Sierri Leone, ko smo spraševali, kaj pomenijo njene besede, nam niso znali odgovoriti. A ne glede na to smo se v nekaj dneh vse sporazumeli. Jezik ni ovira, saj se pogovarjamo s srcem. Otroka lahko vse razumeš, če opazuješ njegove odzive in kretnje, le resnično se mu moraš posvetiti, ker ti vse pove in ti pokaže. Vse, kar pokaže in reče, ima neko sporočilo.«

»To je nekoliko težja situacija, ker se Mai še privaja. Sicer si je izjemno želel sestro in je zelo srečen, da jo ima, vendar mu ni všeč, da me mora deliti. Devet let sem mu pripadala, se mu v celoti posvečala. Zdaj, ko se je naša družina povečala, se o tem veliko pogovarjava. Kdaj je name tudi jezen; pove, kaj čuti, in o tem govoriva skoraj vsak dan. Za starejšega otroka je prihod brata ali sestre ne glede na to, ali je posvojen ali biološki otrok, težak.«

»Pri Maiu mi je ena prijateljica, ko sem jo klicala iz bolnišnice in ji povedala, da bom posvojila otroka, rekla: Samo da ne bo črn in debel. Odgovorila sem ji, da črn bo, če bo debel, bo pa prav tako moj. O tem sva nato večkrat govorili in razumela sem, kaj mi je želela povedati. Če je tvoj otrok znotraj družbenih norm – pameten, suh, lep…, ni izpostavljen pogledom, pripombam. Če izstopa in ga kdor koli s čimer koli prizadene, te bolita celotna duša in telo. Seveda to, da je otrok temnopolt, tu in tam pritegne kakšno opazko. Najbolj kruto je, kar zdaj opažam. Ko je bil Mai majhen, so bile same pozitivne opazke, vendar zdaj, ko raste, ni več tako. Ko je bil majhen, je bil ljubek, vendar zdaj, ko postaja fant, in nekoč, ko bo moški, je lahko sprejemanje kdaj drugačno.«

»V družbi ni težava samo, če si črn, težava je tudi, če si debel in imaš očala. Vse, kar odstopa od družbenih norm. Maiu vedno rečem, da kdor koli, ki mu reče, da je črn, mu je dal kompliment, ker mu ni imel česa drugega reči. Želel ga je le užaliti, in to s stvarjo, s katero ga ne more. O tem se je treba veliko pogovarjati in ni preprosto, saj se mi zdi žalostno, da se moram o tem sploh pogovarjati, vendar se moram. Maiu vedno rečem, da je lep, ker je on. Vsakič znova se mi zdi neverjetno, ko moram iti razčiščevat s starši, ko mu kdo od otrok, pa tudi kakšen odrasel, reče, da se je zakuril, preveč sončil in podobno. Maiu pustim, da se postavi sam zase, vendar ko pride do točke, ko ne gre, se vedno odzovem. Vedno mu dam vedeti, da stojim za njim in da ga bom vedno ščitila.«

»Z Maiem se od nekdaj veliko pogovarjamo o posvojitvi. V prvem razredu mu je sošolka rekla, da nima prave mame, in takrat je bilo zelo hudo. Pripombe bodo vedno, tega žal ne morem preprečiti, vendar moram pa svoja otroka toliko okrepiti, da ju to ne bo preveč prizadelo.«

»Poznamo njeno biološko mamo, babico, dedka, tete in strice. Ohranjali bomo stik z njeno biološko družino in ji tako omogočili, kar bo v odnosu z njimi želela in potrebovala. V najstniških letih zna biti iskanje identitete težava, Isa bo to lahko našla, Mai težje.«

»Zelo je mlada in živijo v veliki revščini. Za Iso smo skrbeli že od lanskega avgusta, ko smo vedeli, da bo naša. Njeni biološki družini smo pomagali finančno in ko je Isa dvakrat hudo zbolela, imela je malarijo, enkrat pa jo je pičila strupena muha, smo poskrbeli tudi za njeno zdravljenje. Sama sem sicer, ko je bilo jasno, da je edina možnost, da posvojiva otroka z znano biološko mamo, najprej dvomila. Bolj sem si želela otroka iz sirotišnice, zato sem se spraševala, ali je to prava odločitev ali ne. Čutila sem nekaj teže na srcu, vendar ko sva bila z možem v Sierri Leone in videla razmere, v katerih živi Isina biološka družina, ni bilo več dvoma.«

»Ločitev je bila zame, čeprav sem bila sama pobudnica zanjo, zelo boleča. Doživljala sem jo kot osebni poraz. Na sodišču, ko sem dobila skrbništvo, mi je bilo zelo hudo, in ko me je sodnica vprašala, kaj je, sem ji odgovorila, da sva posvojila otroka in zdaj se ločujeva, kar se ne dela. Sodnica je odgovorila, da je najpomembneje, da ostaneva dobra starša. In res, z nekdanjim partnerjem sva se nato tudi zelo iskreno in lepo pogovorila, si priznala določene stvari in se opravičila. Začeli smo graditi nov odnos, zavezala sva se, da bova imela dober odnos zaradi Maia. Sama sem se nato kmalu poročila in mož ima sina iz prvega zakona. Tako da smo zelo zanimiva družina, kjer je treba razvijati veliko odnosov. Ko je prišla zdaj v našo družino še Isa Tara, je bilo pomembno, da je to sprejel tudi Maiev oče, ki sina spodbuja pri sprejemanju sestre. Zelo se trudimo za naše odnose. Zaradi vseh naših izkušenj se zelo veliko pogovarjamo, kaj čutimo, kaj čutijo drugi, kakšni moramo biti do drugih, kakšni do sebe, kar otroke na dolgi rok plemeniti. Zelo sem ponosna, kako čudovita oseba je Mai. Je neverjetno čuječ in empatičen.«