Po dolgih letih je Mulec (v času očetove smrti je imel 12 let) spoznal, da je bil ta skrivnostni mož, oblečen seveda čisto po udbovsko, Tomaž Ertl. Mulec še pove, da je Tomaž Ertl hodil v okoliške vasi organizirat očetov umor. To naj bi mu potrdila tudi neka »deklica« (otrok?), ki je priprave za umor očitno poslušala v neki vaški hiši, kjer naj bi se pod Ertlovo taktirko zbirali morilci, videla pa je celo neko Ertlovo pošto (!?). Kaj več Mulec Možini ne zaupa, čeprav celo pravi, da ve, kdo so bili morilci, da gre za osebe iz okolice Radgone, vendar njihove identitete ni pripravljen razkriti. Možina pa take bombastične novice ne zgrabi, ne postavlja podvprašajev, ne preverja je pri omenjeni »deklici« …, ampak jo spusti v slovenski prostor kot smrdljivo pasjo bombico, s katero se lahko vsak poigra po svoje.
Sočustvujem z g. Mulcem ob tragični izgubi očeta, čeprav me s svojimi pomanjkljivimi izjavami ni prepričal. Tomaž Ertl je v grobu že 11 let in se ne more braniti pred omenjenimi obtožbami. Ker pa je bil Ertl častni član tudi mojega Policijskega veteranskega društva Sever Gorenjska, moram izpostaviti nekaj preverljivih dejstev. Ertl, letnik 1932, se je v leški Verigi izučil za ključavničarja, potem pa vse do leta 1978 delal v jeseniški železarni kot ključavničar, asistent na vzdrževanju, vodja oddelka za študij dela, nato pa vodja kadrovskega sektorja. Leta 1978 je bil imenovan za šefa slovenske SDV, 1980 pa za notranjega ministra (povzeto po javno dostopnih virih). O njegovem političnem delovanju v okviru takratnega RSNZ ima lahko seveda vsak svoje legitimno (politično) mnenje, odločilno besedo pa mora imeti zgodovinska stroka. V PVD Sever smo bili prepričani, da se je Slovenija tudi z njegovo odločilno vlogo (znana akcija Sever) ubranila jogurtne revolucije z juga, zato je postal tudi naš častni član. Ne glede na to, da je bil Ertl daljnega leta 1958 zaposlen v železarni kot vzdrževalec, je po mnenju Možine in Mulca imel kot nekakšen James Bond licenco za ubijanje in Udba ga je že takrat infiltrirala v odročne štajerske grape, kjer je z domačini koval umore in, kako sarkastično, umorjencem celo podarjal poslovilne govore.
Da smo ljudje v svojih spominih lahko zmotljivi, je notorično dejstvo. Kot kriminalist sem se v to mnogokrat prepričal. Prav tako nas objektivne presoje hitro oropa naša politična agenda. Vse to je razumljivo za običajne državljane, ne pa za preiskovalnega novinarja in doktorja zgodovine. Vedno sem bil prepričan, da zgodovinarji (tako kot kriminalisti) morajo informacije preveriti in strokovno ovrednotiti. Ampak dr. Možina tega ni naredil, zato bom po njegove dejal, naj nas bog obvaruje takih zgodovinarjev. Lahko torej v tej luči zaupamo podatkom v njegovih knjigah, da so res preverjeni, ne pa plod političnega sovraštva? In mrtvih se v maniri rumenega tiska ne spodobi tlačiti v sumljive in nepreverjene zgodbe, o katerih v svojo obrambo ne morejo povedati ničesar več.
Ertlovo vlogo bo ocenila zgodovina, ne pa napaberkovane zgodbice o tako rekoč poklicnem morilcu. Včasih sem bil tudi sam naiven in sem si predstavljal, da omikanost pomeni, da človek zna izbirati svoje besede. Da ne razglasi prvega, kar mu pride na misel, za nesporno resnico, ampak pusti prostor tudi drugim mislim.
Jakob Demšar, član PVD Sever Gorenjska, Lesce