Dobro, da sem sedela na stolu, drugače bi padla na rit. Osupla, začudena, pretresena. Kako je to mogoče? Kot slabe, moraste sanje! Zrla sem v podpisnike peticije v podporo dobremu imenu slikarja Romana Uranjeka, ki je konec lanskega avgusta naredil samomor ob izbruhu afere Fotopub. Takrat so ga skupaj z mladim Dušanom Smodejem v anonimnih izpovedih dekleta bremenila spolnega nasilja in spolnih zlorab na zabavah v Uranjekovem meščanskem stanovanju v središču Ljubljane in v galerijskih prostorih ljubljanskega Fotopuba. Kljub temu da se je razgalilo nekaj nepredstavljivo temačnega, se je pričevanja anonimnih deklet kritiziralo in obsojalo, kot bi šlo za skupino zdraharic, ki uničujejo resda malce hedonističen, vendar svetovljansko urejen ljubljanski umetniški svet.
Politična desnica je afero nemudoma zlorabila za napade na Levico in obsojanje (kar vsevprek) umetnikov in sodobne umetnosti. Desni mediji so kipeli od zgodb, začin...
