Na PNMP delujemo v varnem območju. Pacientovo stanje po triažnem postopku (postopek ugotavljanja življenjskih funkcij, torej frekvence pulza, nasičenosti hemoglobina s kisikom, po potrebi meritev krvnega tlaka, meritev telesne temperature, kapilarnega povratka) označimo z rdečo, oranžno, rumeno, zeleno ali modro stopnjo nujnosti. Vsi pacienti, ne glede na to, od kod prihajajo, ki so označeni z rdečo, oranžno in rumeno barvo, so pri nas tudi obravnavani in dobijo vse, kar potrebujejo (laboratorij, intervencije, zdravila, recepte, napotitve v bolnišnico z nujnim prevozom …).
Po več kot 20 letih vodenja te službe z vso odgovornostjo trdim, da ni bil noben nujni pacient zavrnjen ali preusmerjen. Ker je v kraju njihovega bivanja ali okolici na voljo zdravstvena dežurna služba, se preusmerijo tja. Morda so pravila slaba, vendar morajo biti, saj je od tega odvisna organizacija služb in tudi kadrovska sestava (en zdravnik z ekipo, ob navalu pacientov dva ali celo štirje, denimo pozimi v času prehladnih obolenj, ob prihajanju otrok iz okolice pa še dodatne ekipe). Ker zdravniki in medicinske sestre v katerikoli službi nimamo nobenega vpliva na organizacijo služb, še prav posebej na mrežo in organizacijo nujne medicinske pomoči ne, je nesmiselno govoriti, da bi kjerkoli morali pregledati prav vsakogar od koderkoli, ki pride na pregled in seveda ni nujen. Tu ne gre za izbiro osebnega zdravnika, pač pa za organizacijo NMP (nujne medicinske pomoči). Po Sloveniji res ni povsod organizirane 24-urne pediatrične nujne medicinske pomoči, a zato niso odgovorni ljubljanski pediatri, odgovor je treba poiskati zelo visoko. Za Ljubljano z okolico je to službo ustanovila Mestna občina Ljubljana (MOL) leta 1979, skupaj s SNMP, in je namenjena nudenju nujne medicinske pomoči bolnikom iz MOL in primestnih občin, vključno z Brezovico, Igom, Dobrovo, Polhovim Gradcem, Dolom pri Ljubljani, Horjulom, Medvodami, Škofljico, Velikimi Laščami in Vodicami.
Vsekakor pa morajo zdravniki, ki nudijo nujno medicinsko pomoč oziroma opravljajo dežurno službo zunaj MOL in primestnih občin, še posebej če gre za urgentne zdravnike, obvladati toliko pediatrične znanosti, da ne pošiljajo iz 40 km oddaljenega kraja otroka s težkim dihanjem brez pregleda (in brez napotnice) v Ljubljano. Ti otroci so napoteni v ZD Ljubljana, včasih v zelo težkem stanju. Prav tako je nesprejemljivo, da iz bližnje okolice urgentni zdravnik brez pregleda napoti otroka na Metelkovo 9, kjer naj bi imeli ponoči domnevno celo ultrazvočni aparat. To je preprosto strokovno nesprejemljivo. In še, da pediater, ki vedno dobi kopijo izvida s strani PNMP ZD Ljubljana, nikoli ne pojasni staršem otrok, ki obiskujejo PNMP in niso iz zgoraj omenjenega območja, naj se ne vozijo na PNMP v Ljubljano, mimo svoje urgence. Morda bi tam naleteli celo na svojega izbranega pediatra, ki lahko tam dežura.
Razumemo, da so starši zaskrbljeni, a noben sistem v nobeni državi ne more obravnavati čisto vseh nenujnih primerov. Nekateri starši pa so lahko zaskrbljeni že ob enem izpuščaju, nizko povišani temperaturi, piku komarja, medtem ko drugi celo ob hudih znakih težkega dihanja ne. V vseh nenujnih primerih zato staršem svetujemo, naj nas – tudi ponoči – pokličejo in jim bomo svetovali.
In nenazadnje: nujna medicinska pomoč je namenjena nudenju nujne medicinske pomoči bolnikom, ki potrebujejo oživljanje in druge nujne zdravstvene storitve, potrebne za ohranjanje življenjskih funkcij ali preprečitev hudega poslabšanja zdravstvenega stanja nenadno obolelih, poškodovanih oziroma kronično bolnih. V primeru obravnave pacientov z nenujnimi stanji je ogrožena obravnava nujnih pacientov, saj se lahko podaljšuje čas čakanja na pregled in druge nujne preiskave najbolj ogroženi osebi, ravno zaradi »pravice iskati nenujno pomoč kjerkoli«. Si res želimo, da bi bil kateri koli otrok kdaj na tej nevarni strani?
Tatjana Grmek Martinjaš, dr. med., spec., vodja Pediatrične nujne medicinske pomoči ZD Ljubljana