#intervju Andrej Kraševec: Do sebe zahteven, srčen, tekmovalen in predan

Lani jeseni so zdesetkane brez Tamare Zidanšek in ob daljši odsotnosti Kaje Juvan z igrišč na krilih Ljubljančanke in Nine Potočnik v Velenju presenetljivo premagale Kitajsko. V odločilni tekmi za uvrstitev v svetovno skupino sta Kaja Juvan in Tamara Zidanšek spomladi v Kopru zaostanek z 0:2 proti Romuniji spreobrnili v zmago. Turnir v Sevilli s štirimi skupinami s po tremi reprezentancami se bo začel v torek, ko se bo Slovenija v uvodnem dvoboju prestižnega turnirja ob 10. uri pomerila z Avstralijo.

Nikoli v športu ne gremo zgolj tekmovati, se malce prepotiti in si ogledati mesto. Vedno gremo tekmovati z željo, da uresničimo svoje visoke ambicije. Reprezentance, ki so se uvrstile med najboljših dvanajst na svetu, imajo po uvrstitvah na svetovni lestvici boljše igralke od nas, kar pa ne pomeni veliko. Točkovni zbir za svetovno lestvico ne šteje, kar poudarjam ves čas. Naša tiha želja je, da se prebijemo iz skupinskega dela, kar še zdaleč ni nerealni cilj. Vsaka tekma bo poglavje zase. Sem optimist. Zadnje tekme so pokazale, da se odlično znajdemo v najtežjih trenutkih, se pravi v zaključkih odločilnih nizov, ko mora dati vsak član ekipe in navijač svoj maksimum, saj lahko uspehe dosegamo le z ekipnim duhom. Tega se dobro zavedamo in to je naša največja prednost pred tekmicami. Ni predaje, gremo do konca, kar smo nazorno pokazali spomladi v Kopru, kjer smo Romunke premagali po zaostanku z 0:2, kar se v svetu tenisa zgodi zelo redko.

V prvem delu priprav v Medvodah se o tekmicah nismo pogovarjali veliko, saj smo analize prepuščali strokovni ekipi. Drugače je bilo v zadnjih dneh, ko smo pripotovali v Sevillo, kjer smo se natančneje osredotočili na prvega nasprotnika, po tej tekmi pa bomo svoje misli usmerili proti Kazahstanu. Ni veliko skrivnosti, saj Kaja Juvan in Tamara Zidanšek vse igralke poznata zelo dobro, v zadnjem času pa jih z vse boljšimi igrami spoznava tudi Veronika Erjavec. Kot veste, vsakokrat napovem, da imamo 51 odstotkov možnosti za zmago, in v to trdno verjamem!

Tenisu se posvečam od malih nog, svoje delo opravljam srčno. Hkrati sem zelo tekmovalen. Pri meni velja pravilo, da ni pomembno, kdo si. Ko pa sva na igrišču, me zanima le rezultat. Največja motivacija zame kot selektorja in tudi za igralke je na igrišču premagati papirnatega favorita in tako narediti veliko zgodbo.

Tu ni nobenega dvoma. To reprezentanco smo gradili z njima. V zadnjem času se jima približuje Veronika Erjavec, ki bo dobila priložnost v primeru kakšne nepričakovane spremembe.

Takšen je načrt, če bo le Tamarina rama zdržala napore. Sicer bomo morali poiskati drugo rešitev. Pripravljeni smo na vse.

Vpoklic ni bil sporen, saj Veronika v zadnjem času dosega dobre rezultate, zato si reprezentančni dres nedvomno zasluži. Z Veroniko se poznava dobro. V ekipo se je priključila odlično, prepričala se je, kako je videti in čutiti pozitivno vzdušje. Daje vtis, kot bi bila članica ekipe že nekaj let.

Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. To pravim zato, ker sta tako Tamara kot Kaja v preteklosti na nekaj reprezentančnih akcij pripotovali še v slabšem stanju. Ko prestopita prag reprezentance, sta veseli in pozitivni. Verjameta, da se bosta vrnili na pota stare slave. Z njima vsi živimo, dihamo. Ne le jaz, temveč kompletno vodstvo na čelu s trenerjema Blažem Kavčičem in Danielom Šantlom. To se čuti na vsakem koraku. Sproščenost običajno prinese tudi formo.

Prepričan sem, da ne. Zavedam se, da bo težje ubraniti visoke uvrstitve, medtem ko s samo motivacijo ne bo težav. Natančno vemo, kakšno ozračje je v reprezentanci, in v takšnem vzdušju uživa vsak udeleženec. Poleg tega smo si priborili položaj, v katerem o naših usodah odloča en dvoboj, ne več šest ali osem, kolikor smo jih igrali v preteklosti v nižjih rangih kvalifikacij in so bili za igralke zelo naporni. Dejstvo je tudi, da sta Tamara in Kaja še mladi igralki, ki lahko prispevata k reprezentanci še zelo veliko.

Seveda, imam tudi še veljavno pogodbo. Svoje delo bom še naprej opravljal vestno. Če bomo morali narediti kakšne spremembe, jih bomo. Menim, da smo lahko uspešni le z visokimi cilji, in ne vidim razloga, zakaj ne bi bili še nekaj let na ravni, ko bomo krojili ekipni vrh svetovnega tenisa. Do sebe sem zahteven, dajem svoj maksimum, kar se navsezadnje pozna tudi pri rezultatih.

Vleče me tudi v takšne vode. Nobena skrivnost ni, da sem imel kar nekaj ponudb, a se za njih zaenkrat še nisem odločil. Predvsem zaradi družine. Najmlajši sin Svit je star deset let in je avtist, z njim pa rad preživim veliko časa. Sinova odraščata, svet se vrti naprej in morda bom v prihodnosti sprejel še kakšen izziv.

Realnost dvomilijonskega naroda je, da igralcev nikoli ne bomo črpali iz velikega bazena, temveč bomo imeli vsakih nekaj let kakšnega talenta, iz katerega bomo skušali narediti dobrega igralca. Zato je nemogoče od vsake generacije pričakovati, da bo denimo tako uspešna, kot je zdajšnja s Tamaro in Kajo. Verjamem, da bodo mlajše igralke naredile korak naprej. Zaupam sistemu, ki ga kot selektor izvajam v reprezentanci. To pomeni, da je peta igralka v reprezentanci vedno najboljša mladinka. V času mojega dela so to bile Manca Pislak, Kaja Juvan, Nika Radišić, Živa Falkner, Pia Lovrič, v zadnjem času pa je to Ela Nala Milić. Kot članice reprezentance se morajo zavedati, da od njih pričakujemo tudi kakšen rezultat, s katerim bodo napredovale znotraj ekipe. Tudi v ozadju imamo nekaj obetavnih igralk, starih 13, 14 in 15 let, a imen ne bi izpostavljal.

Drži. Vsaka igralka ima možnost uvrstitve v reprezentanco. Če Veronika ni bila članica reprezentance kot najboljša mladinka, si je mesto priborila z odličnimi igrami v članski konkurenci. Takšni vpoklici so za selektorja vselej prijetni.