Čeprav gre celo za tekočo aktualno politično (ter družbeno in strokovno) tematiko, avtorji o njej sami ne povedo skoraj ničesar. S stališča lastne apriorne vsevednosti ugotavljajo, da imamo sedaj tudi opravka »z različnimi izkrivljenimi diskurzi«, vendar se takoj retorično zaustavijo in v svojem dolgem prispevku ne navajajo, za kaj sploh gre. V takem vsiljeno ne-dialoškem kontekstu strokovna in znanstvena razprava nista mogoči. A nekateri utrinki se bralcu vendarle porajajo.
Najprej, vsakdo si lahko po svoje razlaga dejstvo, da narodne skupnosti (NS) Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji poimensko niso navedene. Aktualni predlagatelji zakona, sledeč deklaraciji državnega zbora iz leta 2011, a v skladu s sodobnimi družboslovnimi trendi in pojasnjujoč pomen uporabljenih izrazov, že v 2. členu celo napišejo, da gre za NS Albancev in Albank, Bošnjakov in Bošnjakinj, Črnogorcev in Črnogork, Hrvatov in Hrvatic, Makedoncev in Makedonk, Srbov in Srbkinj v Sloveniji. Poučeni bralec pa si članek v tem pogledu lahko tolmači večplastno. Naj spomnim, da je RS zaradi zunanjih pritiskov in poizvedovanj glede manjšin iz razpadle SFRJ v Sloveniji naročila leta 2001 raziskavo na INV in ji je bilo po dveh letih predano poročilo z eksplicitnim poimenskim naslovom vseh šestih »post-jugoslovanskih« manjšin. Narodnostno imenoslovje in terminologija sta v družbi in znanosti pomembni delikatni področji ustne in pisne komunikacije.
Dalje, izraženo obžalovanje avtorjev, da »politika ne namenja temu področju toliko napora, da bi poizkušala najti širšo javno in strokovno podporo«, bralca lahko začudi ali vsaj preseneti. Širši slovenski javnosti je ta tematika že zdavnaj in skozi dve desetletji kontinuirano ter v zadnjih letih še posebej intenzivno strokovno predstavljena in torej znana. Dobro je znana tudi kolegom z INV, saj sami zapišejo, da so »pozorno sledili procesu in diskurzu, ki je nastajal ob sprejemanju omenjenega zakona«. Toda kot da INV ni bil, ni in naj ne bi bil s strani države pravzaprav prva predvideno poklicana ustanova, ki se tudi po lastni tradicionalni umerjenosti, torej (ob samo drugem imenu) še iz časa Kraljevine SHS, kot ena tovrstnih prvih inštitucij v Evropi, raziskovalno ukvarja z narodnimi manjšinami. Če naj ne bi bila ustanova sama sebi v namen, politika danes nima česa poskušati iskati, obveznost je same ustanove, da zna in zmore usmerjati in izvajati strokovne naloge, ki jih prinaša družbeni čas, za kar ji država omogoča odlične delovne pogoje. Seveda gre, med še drugimi pomembnimi tematikami na INV, le za en vsebinski sklop vidikov, toda ta tu obravnavani je širše problematičen.
Z artikulacijo in pojasnjevanjem sodobne manjšinske kompleksnosti so v zadnjem obdobju medijsko komplementarno predstavljena strokovna izhodišča in stališča podpisane. Navezujoč se na njene znane prejšnje objave naj bi prispevala k celoviti ureditvi narodnostnega manjšinstva v Sloveniji in primerno odgovarjala na še odprta vprašanja tako slovenske nacije kot slovenskega narodnega vprašanja.
Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana
