Kremelj po smrti opozicijskega politika Alekseja Navalnega niha med domnevno nezainteresiranostjo in zanikanjem obtožb Zahoda, da je Vladimir Putin pred marčevskimi predsedniškimi volitvami naročil umor najvidnejšega ruskega disidenta. V Kremlju trdijo, da si niso ogledali videoposnetka vdove Navalnega Julije, ki je zatrdila, da bo nadaljevala pot svojega soproga in si prizadevala za svobodno Rusijo. Putina je obtožila, da je moža ubil z živčnim strupom novičok, s katerim so ga zastrupili že leta 2020, a jim ga je v Nemčiji uspelo rešiti in pozdraviti. Na te obtožbe se Kremelj ne odziva, zavrača pa tudi zahteve Evropske unije po neodvisni preiskavi.
S smrtjo Navalnega je Rusija izgubila politika, v katerega so mnogi polagali upe, da bo nekoč postal predsednik. Sicer ni jasno, kako naj bi se to zgodilo v državi, v kateri je pristal v zaporu, Putin pa je po začetku vojne v Ukrajini s številnimi zakonskimi spremembami povsem izničil svobodo izražanja. Tako zdaj že zaradi najmanjšega odstopanja, denimo kritike vojne v Ukrajini, grozita zapor in odvzem lastnine.
Notranji konformizem družbe
Kakšne so torej možnosti, da se v kratkem času sploh porodi opaznejša opozicija? Ksenija Kirilova, ruska analitičarka pri washingtonskem Centru za evropsko politično analizo (CEPA) in nekdanja novinarka, ki že leta živi v ZDA v izgnanstvu, ocenjuje, da ne gre računati na skorajšnji nastanek opozicije kot političnega gibanja. »V diktaturi ni mogoče izvajati nobene politične dejavnosti. Vendar pa je v Rusiji veliko povpraševanja po končanju vojne, kar smo videli v nepričakovanem uspehu protivojnega predsedniškega kandidata Borisa Nadeždina. Ta je pokazal, da je precejšnje število Rusov pripravljenih odkrito nasprotovati vojni, če je takšno nasprotovanje relativno varno.«
Nadeždin je zbral dovolj podpisov, a jih je volilna komisija ta mesec 15 odstotkov razglasila za neveljavne, s čimer so mu kandidaturo onemogočili. Edini resni opozicijski kandidat je s tem izločen iz tekme. Kremelj očitno noče tvegati na volitvah, ki bodo Putinu prinesle peti predsedniški mandat. Ob tem mu pomaga tudi strah ljudi, ki ga Kremelj širi z aretacijami – nazadnje denimo oseb, ki so polagale rože ob smrti Navalnega. »Težava je v tem, da ljudje še niso pripravljeni protestirati v razmerah, ki bi zanje predstavljale očitno tveganje. To je povsem razumljivo. Ti ljudje se bodo lahko bolj izkazali, če se bo destabilizacija sistema začela zaradi okoliščin, na katere nimajo vpliva. Takrat bomo ponovno občutili porast protivojnih in opozicijskih čustev,« je prepričana Kirilova.
Ruska družba je v vojni okamnela, in to sama od sebe, tudi zaradi samopreživetvenih občutkov. Je v stanju notranjega konformizma, ocenjuje Kirilova. »Težava je v tem, da je glavni odziv ruske večine na vsako poslabšanje kakovosti življenja želja po povrnitvi izgubljenega občutka udobja, varnosti in stabilnosti za vsako ceno. V stanju popolne nemoči in brezperspektivnosti izguba tega po naravi navideznega občutka ljudi prestraši bolj kot vsako resnično pomanjkanje.« Zato se poskušajo prilagoditi vojni, se prepričati o njeni pravilnosti in nujnosti še več omejitev, prepovedi in prikrajšanj, razlaga. »Zato se propagandistom ni treba obremenjevati s pretirano logiko vsebine – potrošniki propagande tako in tako z veseljem zagrabijo vsako priložnost, da verjamejo v tisto, kar jim je psihološko udobno verjeti. To ne pomeni, da Rusi ideološko podpirajo vojno, vendar se zavedajo, da je ne morejo spremeniti, zato se skušajo prepričati, da je 'normalna' in 'neizogibna'.«
Možnosti ima le ljudsko gibanje brez strukture
Po izločitvi Nadeždina je nov Putinov mandat še bolj samoumeven. Vprašanje je le, koliko odstotkov bo dobil v državi, kjer je bilo vedno pomembno tudi, kdo šteje glasove. »Seveda bi lahko vojaški poraz ogrozil njegovo oblast. Toda popoln vojaški poraz jedrske države je žal nemogoč. Glede na to, da se vojaška pomoč Ukrajini zmanjšuje, lahko Putin precej dolgo vodi pozicijsko vojno. Do tveganega položaja bo zanj najverjetneje prišlo, če bo prisiljen prekiniti vojno, potem pa se bodo Rusi spet posvetili notranjim težavam države,« razlaga Kirilova. Pričakuje, da bodo v tem primeru nezadovoljni tako provojni patriotski tabor kot disidenti. Putin se po njeni oceni te tvegane situacije zaveda, zato je tudi malo upanja, da bo končal vojno v Ukrajini.
Julija Navalna je prva, ki je po moževi smrti stopila v ospredje, in napoveduje nadaljevanje boja proti Putinu, a iz tujine, kjer živi. Kirilova pa je prepričana, da njegovega položaja glavnega disidenta nihče ne more preprosto prevzeti. »Režim ne bo dovolil, da bi se takšna oseba pojavila v Rusiji in družba ne bo sprejela za voditelja osebe, ki je v tujini,« je prepričana. Po njeni oceni je Zahod storil napako, ko je z Navalnim stavil zgolj na eno osebo, ki lahko prinese spremembe v Rusiji. »Totalitarni režimi so odlični pri pobijanju ljudi in uničevanju organiziranih opozicijskih gibanj. Edina oblika odpora, ki lahko obstaja v Rusiji, je ljudsko gibanje brez jasne organizacijske strukture v vsaki regiji. To je edina sila, s katero se Kremelj ne more spopasti,« pravi Kirilova.
