Če kdo, so bili Rimljani tisti, ki so znali življenje zajemati z veliko žlico. Triumf je bil tako ljudski praznik in verski obred antičnega Rima, ki je potekal, da bi javno proslavili in blagoslovili uspeh vojaškega poveljnika, ki je vodil rimske sile k zmagi. Na dan zmagoslavja je general nosil lovorjevo krono in vijolično z zlatom vezeno triumfalno togo, regalije, ki so ga označevale kot skoraj božanskega, obraz pa so mu poslikali rdeče. Vozil se je po ulicah Rima, in sicer v neoboroženi povorki s svojo vojsko, ujetniki in vojnim plenom. A niso bili samo Rimljani tisti, ki jim je bil triumf blizu. Še kako dobro ga poznajo športniki, predvsem tisti najboljši, ki so skorajda neporaženi. O triumfu (beri: dobrih prodajnih številkah) pa je veliko govora tudi v svetu avtomobilizma.
Blizu je tudi znamki Triumph (beri: triumf), ki so jo na Otoku ustanovili pred 138 leti. Kasneje so predstavili veliko uspešnih modelov, med katere sodi tudi triumph 2000. Izdelovali so ga med letoma 1963 in 1977, našel pa je natanko 324.652 kupcev. Pod srednje velik poslovni avto, ki je bil s pogon na zadnji kolesi na voljo kot limuzina in karavan, pa se je podpisal oblikovalec Giovanni Michelotti. Prva faza razvoja je stala tri milijone britanskih funtov. Nemudoma je postal prodajna uspešnica, tudi novinarski testi so bili načeloma pozitivni.
Direktor je bil navdušen
Dolžinska mera modela 2000 je bila pri obeh različicah 4,42 metra, za pogon je skrbel šestvaljnik z močjo 91 konjev (67 kW), menjalnik je bil štiristopenjski ročni. Občinstvu na ogled je bil prvič 15. oktobra 1963 na salonu v Londonu. Ko se je triumph 2000 skupaj z roverjem P6 pojavil na tržišču, so mnogi dejali, da sta v marsičem revolucionirala trg luksuznih avtomobilov. Predvsem pa sta dokazala, da za poslovni avto ni potrebno, da ima noro zmogljiv motor. Oblika, ki jo je Michelotti narisal v vsega treh mesecih, je bila za tiste čase privlačna, nekaj posebnega so bile štiri prednje luči. Navdušenje občinstva, ki je avto videlo v Londonu, je bilo veliko, a je trajalo še nekaj mesecev, da je bil pripravljen na serijsko proizvodnjo. Težave je namreč povzročalo zadnje vzmetenje. Leta 1963 se je še pred lansiranjem zgodila sprememba vodilnega v podjetju, prvi mož Leylanda Henry Spurrier je namreč zaradi zdravstvenih težav odstopil, namesto njega je vodenje prevzel William Black, ki pa je bil od predhodnika celo starejši. Pred lansiranjem je vzhičeno dejal: »Prepričan sem, da bo model 2000 velika uspešnica in zmagovalec na trgu. Dobro sem si ga ogledal in sem impresioniran nad videnim. Mislim, da bo konkurenčen tudi s ceno. Skrbi, da podjetje ne bi preživelo, je konec.« Model 2000 je navdušil tudi novinarje, bil je namreč modern, dobro opremljen in tudi prostoren. V reviji Autocar so tako med drugim zapisali: »Model 2000 ne bo povzročil pretiranega vznemirjenja, če nekdo išče zgolj avto z veliko zmogljivostjo, toda dlje, kot smo ga peljali, bolj nam je bil všeč. Vzmetenje je dobro, vozno udobje pa na visoki ravni.« Avto je takoj postal vodilni v svojem razredu, proizvodnjo pa so morali s 350 dvigniti na 400 enot na teden. V prvem prodajnem letu 1964 jih je s tekočega traku zapeljalo 18.490.
Za korenito prenovo zmanjkalo denarja
Šest let kasneje je bil avto nared za prenovo, oblikovalec je ostal enak, prednji del pa je spominjal na njegov novi model stag. Avto je dobil tudi močnejši 2,5-litrski motor, je pa zanimivo, da je bila limuzina 12,5 centimetra daljša od karavana. Zadnji dve leti so prodajne številke upadle (za korenito prenovo, ki bi bila potrebna, je zmanjkalo denarja, težave je podjetje imelo tudi zavoljo stavk, ki so leta 1970 doletele celotno britansko avtomobilsko industrijo), med letoma 1975 in 1977 so jih namreč prodali le 8164, zato je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bodo odgovorni odredili konec proizvodnje; do nje je prišlo maja 1977. Šlo je dejansko za zadnji Triumphov poslovni avto, znotraj podjetja British Leyland, ki je Triumpha prevzelo, pa so kot zamenjavo navedli Roverjev SD1. Triumphu so dodelili vlogo proizvajalca manjših in pa športnih avtomobilov. Leta 1981 je Trimphova značka z modelov dokončno izginila.
Na cestah je sicer model 2000 še vedno moč opaziti (na Otoku jih je registriranih okoli 90), pri čemer mora biti kupec pozoren, da je njegov avto v solidnem stanju, saj je prenova kompleksna in posledično draga, mnogi deli so namreč lahko pokvarjeni, originalne rezervne dele pa je težko dobiti. Posebne pozornosti so deležni karavani, ki so bili večinoma narejeni ročno. Zato ne čudi, da lahko zadnja vrata enega avtomobila ne ustrezajo drugemu oziroma zahtevajo prilagoditev. Manj težav pa lastnikom povzročajo različice s samodejnim menjalnikom, pri ročnem je praviloma potrebna zamenjava sklopke. Je pa zanimivo, da so skozi leta veliko avtov s samodejnim menjalnikom predelali v ročnega. Ker je notranjost iz lesa, se dostikrat furnir odlepi od osnove iz tika, oblazinjenje sedežev pa tudi zaradi sonca zahteva zamenjavo. Največji izziv so pnevmatike, saj ustreznih 13-palčnih ni veliko na voljo, še najbolj primerne so Uniroyalove, za lastnika najbolj enostavno pa je, da avto obuje v 14-palčne, saj je izbira bogata.