Ob vsaki razpravi o evtanaziji se soočamo z istimi pomisleki – svetost življenja, tudi na smrt bolni želijo živeti, možne zlorabe, poslanstvo zdravniškega poklica itn. Ob tem imamo peščico posameznikov, ki si zaradi osebnih zdravstvenih razlogov želijo uzakonitve evtanazije. Zanimivo je, da teh posameznikov nihče ne povabi v takšne razprave. Odvijajo se znotraj strokovnih, znanstvenih in političnih krogov. Mogoče pa bi bilo prav, da se prisluhne tudi takšnim posameznikom. Proces umiranja ni nekaj medicinskega, je nekaj zelo osebnega. Lahko ga primerjamo z Dantejevo Božansko komedijo.
Spoznanje, da nismo nesmrtni je eno od najbolj bolečih spoznanj. Razumski preblisk, da je čas naše minljivosti v trenutku postal zelo določljiv, je izredno grozljiv. Gre za prebliske, ki jih doživijo terminalni bolniki, vojaki na fronti, posamezniki v hudih življenjskih nesrečah. Kdo bi v takšnem trenutku izjavil, da si želi umreti? Vsak ima še toliko načrtov, pričakovanj, nerazčiščenih odnosov. Pojavi se najbolj prvinski strah. Gre za strah pred neznanim, strah pred praznino, strah pred lastno zavestjo in podzavestjo. To je tudi prvi krog procesa umiranja. Pomeni soočenje z informacijo o začetku zaključka našega bivanja. Je najintimnejši in najbolj osamljen trenutek v življenju slehernika.
Umetna koma za večino pomeni doživetje pekla ali nebes. Pričevanja preživelih po covidu so polna zgodb o najhujših morah ali pa redkih lepih trenutkih. Umetna koma pomeni uravnavanje motene zavesti. Enkrat se bolj zavedaš okolice in dogajanja v njej, drugič te popolnoma odklopijo in začne delovati podzavest – skupni imenovalec je vseskozi nemožnost lastnega odziva. Odsotnost časovne dimenzije, delne zaznane informacije in nihanje med zavestjo in podzavestjo v nas ustvarjajo podobe pekla ali raja. Ne gre za halucinacije – gre za slike, ki nam jih zunanji dražljaj sprosti v naši zavesti ali podzavesti. In te slike nam v komi ustvarjajo raj ali pekel. Nemožnost lastnega odziva na dražljaje okolice, na informacije iz okolice v nas sprostijo občutek jeze, besa ali zatrte jeze. Umetna koma torej ne pomeni odsotnosti trpljenja. Pomeni zgolj odsotnost telesne bolečine, ne pa tudi duševne. V pogovorih s sotrpini po covidu sem velikokrat slišal, da raje prodajo vse premoženje, kot pa da bi še enkrat bili v umetni komi. Občutek ujetosti v lastnem telesu brez možnosti komunikacije bi lahko predstavljajo najhujšo obliko mučenja človeka. Marsikdo od terminalnih bolnikov gre tudi preko tega kroga umiranja.
Popolna odvisnost od drugega je naslednji krog procesa umiranja. V človeškem rodu je, da posameznika od rojstva naprej navajamo na samostojnost. In v bolezni se lahko v trenutku znajdeš popolnoma odvisen od drugih. Zadovoljevanje osnovnih potreb ni več odvisno od tebe, temveč od volje in časa drugih. Kljub visoki profesionalnosti zdravstvenega osebja posameznik doživi svoje razčlovečenje. Ni problem osebja, je problem nas samih. Mešajo se občutki sramu in lastne nemoči. Kar je še včeraj bilo v sferi naše zasebnosti, postane deloma javno. V tem bolnik doživi svoje razčlovečenje – ali ni prav nadzor naših čustev in fizioloških potreb tudi eden od razlikovalnih znakov do živalskega sveta? Marsikomu tudi to razčlovečenje in prognoza bivanja v tem razčlovečenju vzpostavi vprašanje o smiselnosti svojega nadaljnjega obstoja.
Ujetost v lastnem telesu pri polni zavesti ter zavedanje domačih je še eden od krogov umiranja. Precej bolnikov bi takrat najraje v postelji imelo gumb za evtanazijo. Bloščanje v strop, ujetost v lastne misli in spomine, želja po evtanazijskem gumbu bi najbolje opisalo to stanje. Zavedaš se, da svojcem povzročaš težave. Želiš si smrti. Ker pa se zavedaš, da jim bo zaradi tvoje smrti hudo, si pri življenju zaradi njih. In tako se krog mučenja sebe, svojcev in osebja nadaljuje do bridkega konca.
Ob razpravah o evtanaziji so odprte dileme smiselne, a preuranjene. Pred takšnimi razpravami bi morali najprej opraviti razpravo tem, zakaj se pojavljajo želje po evtanaziji. Kateri so faktorji, ki pri posameznikih sprožijo željo po evtanaziji? Potem bi morali videti, ali lahko znotraj družbe te faktorje ustrezno naslovimo. V primeru, da se ugotovi potrebnost evtanazije pa lahko začnemo razpravo o ustrezni zakonski ureditvi. Kaj povedati ob zaključku? Meja med življenjem in smrtjo je tanka. Da, želiš si živeti. Ampak, ko se znajdeš na nikogaršnjem ozemlju, je tudi smrt odrešitev.
Dr. Borut Stražišar