Čeprav se 35-letni Anže Kopitar že pripravlja na novo sezono, veliko pozornosti namenja tudi hokejski akademiji, ki jo od leta 2016 vodi s svojim nekdanjim reprezentančnim soigralcem Tomažem Razingarjem. V teh dneh jo obiskuje okoli 150 otrok od šestega do 17. leta, tudi 25 iz ZDA, še 15 pa jih bo prišlo v kategoriji do 20 let prihodnji teden. Za nemoteno delo skrbi 22 trenerjev, med njimi tudi Anžetov oče Matjaž, selektor slovenske reprezentance.
»S Tomažem (Razingarjem, op. p.) to delava že osmo leto in biti del te akademije mi predstavlja sprostitev in dolžnost. Lepo je videti nasmejane otroke, kako se zabavajo na ledu in izven njega. Lepo je videti to energijo, ki jo otroci sami ustvarijo znotraj vsake skupine,« se je ob tradicionalnem vsakoletnem druženju z novinarji hokejske akademije dotaknil Anže Kopitar, ki pa ji ni posodil le svojega imena, ampak je vsak dan tudi po tri ure in pol na ledu skupaj z otroki. »Starši pripeljejo otroke sem in ne bi bilo prav, da bi akademiji dal samo svoje ime, mene pa ne bi bilo. Otrokom moja prisotnost veliko pomeni, tudi mene pa to žene naprej. Že to, da se vsako leto zberejo v tako velikem številu, je pohvala za naju s Tomažem, da se imajo dobro, da se zabavajo, predvsem pa, da se želijo naučiti nekaj novega.«
Nagrad ne bi bilo brez soigralcev
Kako cenjen je med igralci in novinarji v ligi NHL, dokazuje tudi to, da je še drugič v svoji karieri prejel nagrado Lady Byng Memorial, ki ponazarja športni duh in džentelmensko vedenje. Podeljujejo jo že vse od leta 1925, Kopitar pa jo je prvič prejel leta 2016, leto pred tem je bil med finalisti. Na 88 tekmah minule sezone si je prislužil le štiri kazenske minute. To pa ni bila njegova edina individualna nagrada doslej. Lani je prejel nagrado Mark Messier, ki je namenjena hokejistu z odličnimi vodstvenimi sposobnostmi in je dober zgled tako na ledu kot v družbi. Zanimivo je, da je lanskega nagrajenca izbral Messier osebno. Dvakrat (2016, 2018) je dobil tudi nagrado nagrado Frank J. Selke, ki jo vsako sezono podeljujejo napadalcem, ki so se najbolj odlikovali z igro v obrambi.
»Do zadnjega priznanja in tudi vseh prejšnjih ne bi prišel brez svojih soigralcev. Morda ta nagrada nima tako velikega odmeva v primerjavi z drugimi, mi pa osebno veliko pomeni glede na to, da gre tudi za priznanje soigralcev in nasprotnikov v ligi, pa tudi trenerjev, sodnikov in vseh drugih, ki delujejo v ligi. To pa je vedno lepo videti,« je ob robu nagrade dejal kapetan Los Angeles Kings. V lanski sezoni je v najmočnejši hokejski ligi na svetu zbral 81 točk (30 golov in 51 podaj), s tem pa je bil še petnajstič najboljši po doseženih točkah v svoji ekipi.
Vse osebne nagrade, ki jih ima v svoji vitrini, in teh je, kot smo videli, že nekaj, so zanj lepo priznanje in dokaz, kot sam pravi, da gre njegova kariera še vedno v pravo smer. Toda tista, ki največ šteje, je Stanleyjev pokal. Dvakrat ga je že osvojil, prvič leta 2012, drugič dve leti pozneje. V zadnjih dveh sezonah so bili za Kralje v končnici obakrat usodni hokejisti Edmonton Oilers.
»Redni del sezone je bil boljši kot predlanski, kar pomeni, da se zadeve postavljajo na svoje mesto, vendar smo spet obstali v prvem krogu končnice. Ali bo prišlo do kakšnih igralskih sprememb v naši ekipi, ne vem, verjetno pa bo prišlo do kakšnih okrepitev. Dobro je, da so mlajši igralci naredili velik korak naprej, vendar je ena stvar, kako se uvrstiti v končnico, kako v njej napredovati, pa spet popolnoma druga. Ne glede na vse, smo lahko zadovoljni, kako se zadeve odvijajo. Vsekakor si želim vsaj še enkrat osvojiti Stanleyjev pokal,« Kopitar ne skriva svojih ambicij, prav tako ne motiviranosti. »Lahko rečem, da sem motiviran skoraj tako, kot sem bil prvo sezono. Še vedno je prisotna želja, še vedno je prisotna predanost hokeju.«
V Rigi je bilo premalo sreče, reprezentančnih vrat ni zaprl
Zaradi številnih manjših poškodb, ki so ga pestile ob koncu sezone, se je moral odpovedati igranju v slovenskem državnem dresu. Te so zdaj že preteklost. Dejstvo je, da telo pri 35 letih reagira drugače kot pri 25, 30 letih in potrebuje nekaj več časa za regeneracijo. Kolikor mu je čas dovoljeval, je tekme slovenske reprezentance vseeno spremljal in ni mu vseeno, da Slovenija prihodnje leto spet ne bo igrala v elitni diviziji. Vprašanje je, kako bi se vse skupaj odvijalo, če bi ji lahko pomagal, toda odgovora nanj ne bomo dobili nikoli.
»Težko je reči, vendar sem že prej igral na svetovnih prvenstvih, pa smo vseeno izpadli. Fantje so prikazali dober hokej, zaslužili bi si več, žal pa sreča ni bila na njihovi strani. Če bi se plošček nekajkrat drugače odbil, kot se je, bi se vse skupaj lahko končalo drugače. Kar zadeva igro, je bilo to eno boljšwih prvenstev, toda na koncu štejejo le doseženi goli in osvojene točke. Teh pa žal ni bilo,« je o izpadu slovenske reprezentance dejal najboljši slovenski hokejist do zdaj, ki si reprezentančnih vrat ni zaprl: »Mislim, da ta zgodba še ni končana.«
Sezono bo začel v Avstraliji
Po koncu akademije, ki se bo končala prihodnji teden, bo z družino za nekaj časa odšel na dopust na Hrvaško, sredi avgusta pa se vračajo v Los Angeles, kajti za osemletno Nežo in dve leti mlajšega Jakoba se bo začela šola. Vmes se bo seveda ves čas pripravljal na novo sezono, ki jo bo s soigralci začel v Avstraliji, čeprav ni prav veliko manjkalo, da bi jih videli tudi v Pragi.
»Res je bilo nekaj govora, da bi igrali v Pragi, vendar to zahteva veliko logistike. Tako bomo v pripravah na novo sezono v Melbournu v Rod Laver Areni sredi septembra igrali dve tekmi z Arizona Coyotes. Vsekakor bo to zanimiva izkušnja, hkrati pa tudi lepa priložnost, da se z ekipo še bolj povežemo in da bo že na začetku sezone v njej prava kemija,« je ob koncu druženja z novinarji dejal Kopitar.
