Jaz pa pravim: bolj kot otroci so v stiski starši – ali si vsaj domišljajo, da so.
Morda se še spomnite, kakšen cirkus so delali starši, ko je vlada letos spomladi uvajala samotestiranje otrok v zadnji triadi osnovnih šol. Idejo so fanatiki razglašali za nezaslišan višek nečloveške invazivnosti in kršenja temeljnih človekovih pravic. V bistvu je šlo za transfer nerealiziranega protivladnega uporništva staršev na otroke. Odrasli izkoriščajo otroke za izražanje protivladnega nerganja, ker je to pač pedofrastični argument, ki mu ni mogoče oporekati.
In da se Janša ne bo spet zmotil: to nima prav nobene zveze s ta levimi ali ta desnimi. Tako razmišljajo tisti, ki jim politika totalno dol visi. Če ne bi bila ta vlada, bi pa bila katera druga. Pa družba tudi ne obstaja. Obstajajo samo (oni kot) posamezniki z interesi. In na vrhu te njihove interesne piramide so seveda njihovi otroci. Otroci kot najvišji argument, seveda.
Ponavljam: starši so bolj v stiski kot otroci. Minili so časi, ko je bil glavni predprvoseptembrski ritual opozarjanje voznikov na rumene rutice. Danes nas skrbi testiranje in samotestiranje otrok, pa prezračevanje učilnic in roditeljski sestanki po zoomu ali celo to, kdo bo necepljenim učiteljem plačal testiranje. Večer v nedeljo
