Prvi izmed dogodkov, ki obeležujejo zgodovinsko prelomnico, 40. obletnico gibanja LGBT+ v Sloveniji, je razstava Prisotnost skupnosti v Galeriji Škuc. Na ogled je do 25. aprila, ni pa zastavljena kot klasična galerijska izkušnja: njen glavni namen je namreč aktivacija skupnosti v spoštljivem in odprtem dialogu z ostalimi, ne glede na spolno usmerjenost. Razstavni prostor sestavljajo oder, na katerem bodo potekali koncerti in uprizoritveni dogodki, bar, ki skriva posebno zgodbo iz zgodovinskega poglavja gibanja LGBT+ pri nas, čitalnica z najbolj znano LGBT+ literaturo ter raziskovalni laboratorij, v katerem so štirje mladi dobili priložnost in finančna sredstva, da lahko v času razstave ustvarijo skupen projekt.
»Radi bi poudarili, kako pomembni so ljudje v skupnosti, kot tudi prostori, v katerih se lahko dobivajo, spoznavajo, srečujejo, zaljubljajo, ločujejo,« pojasnjuje sokurator razstave Jernej Škof. »Pomembno je tudi, da se ti prostori širijo, da smo pripadniki skupnosti prisotni in vidni, saj pogosto naletimo na besede, naj ostanemo za štirimi stenami. A brez vidnosti ne obstajamo.« Obiskovalci se lahko usedejo kamor koli, tudi v zaodrje, pozornost pa jim bo prej ko slej pritegnil račun za radenske iz leta 2001, vgraviran na razstavnih mizicah.
Akcija radenska
Prostor razstave sta oblikovala Jan Brovč in Kovrđava, pri čemer ju je navdihnil dogodek, ki se je leta 2001 zgodil v ljubljanskem lokalu Galerija. Pesnika Braneta Mozetiča in Jean-Paula Daousta je redar odslovil z besedami, »naj se že navadijo, da lokal ni več za tako vrsto ljudi«. Na to se je skupnost LGBT+ odzvala s posebnim načinom protesta. Zasedli so mize v lokalu in pili izključno radensko, najcenejšo pijačo na meniju. Ker zaradi njih v lokalu ni mogel sedeti nihče drug, so lastniku, ki je redarja zagovarjal, močno zmanjšali promet. Mestne oblasti dejanja niso obsodile, zato je nastala še prva parada ponosa v Sloveniji, imenovana Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji.
Tia Čiček, prav tako sokuratorka razstave, pove, da so se pri njeni pripravi obrnili na Radensko: »Hvaležni smo jim, ker so postali sponzorji razstave in nam posodili enega izmed svojih hladilnikov ter poslali 600 steklenic radenske, ki si jih lahko obiskovalci vzamejo brezplačno.«
Ideologija LGBT+ ne obstaja
Skupnost LGBT+ v Sloveniji pri svoji vidnosti vztraja že dobra štiri desetletja, v krizah in blaginji. »Veliko smo preživeli in bomo tudi še naprej. Poudariti želimo vidnost naše skupnosti, ki že 40 let odkrito sooblikuje slovensko družbo in po našem mnenju pomembno prispeva k pluralnosti družbe. Konec oktobra bomo imeli prvič razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana, med drugim bomo razstavljali še v Muzeju novejše zgodovine, Galeriji Kresija, v Galeriji Alkatraz. Skozi zgodovino je bilo vedno tako, da je skupnost posvojila sprva čisto običajne prostore in v njih vzpostavila svoje institucije, ki so potem zrasle v založbe, knjižnice, klube ter druge organizacije. V vseh teh letih ji je uspelo zgraditi precej močne institucije, ki proizvajajo znanje in druženje.« Tia Čiček pri tem poudari: »Že sama gesta, da je treba vzpostaviti varen prostor, je oksimoron. Vsak prostor bi moral biti varen že sam po sebi, a ta svet žal ni takšen.«
Pred kratkim je pozornost vzbudil dogodek v Mariboru, ko so se mimoidoči spravili na dva moška, ki sta se držala za roke. Nekdo je začel vpiti nanju, temu pa se je pridružila še ostala množica, pove Škof. »To je strašno. Za takšna nasilna dejanja so krivi politiki in vsi ostali, ki zganjajo LGBT+ histerijo in govorijo o ideologiji LGBT+, ki sploh ne obstaja. To je tako, kot bi rekli, da obstaja heteroseksualna ideologija. LGBT+ so ljudje. V tem primeru je šlo za verbalno nasilje, vprašanje pa je, koliko je nasilja, za katerega sploh ne vemo. Raziskave kažejo, da tisti, ki so nasilje doživeli in ga tudi prijavili, predstavljajo zelo majhen odstotek vseh žrtev.«
Na razstavi v starem delu Ljubljane so dobrodošli vsi, ki jih v zvezi s skupnostjo LGBT+ kar koli zanima. Stik iz prve roke, pogovor iz oči v oči, je namreč najučinkovitejše orodje, s katerim predsodki izginjajo, pa čeprav življenje večkrat niso mehurčki v radenski.