»Kaj delaš?« ga je vprašal glas na drugi strani telefonske linije. »Nič, pravkar sem vstopil v stanovanje in se nameravam sprostiti,« je odgovoril Bernard Fowler, tiste čase newyorški studijski pevec, a tudi že član zasedbe Herbieja Hancocka. »Ne sprosti se. Pojdi na letališče, kjer te čaka letalska vozovnica,« je rekel glas.
Ni spraševal. Šel je na newyorško letališče in vprašal po vozovnici. Res je bila rezervirana na njegovo ime, smer leta pa London. Vkrcal se je. V Londonu ga je pričakal imeniten črn bentley, v kakršnem še ni sedel. Odpeljal ga je do studia, kjer se je snidel z Billom Laswellom, glasbenim producentom in glasom z druge strani telefonske linije. V sobi je bil še nekdo, proti njemu obrnjen s hrbtom, ki mu je Laswell rekel: »To je človek, o katerem sem ti govoril.«
Obrnil se je Mick Jagger, ki je tistega leta, 1985, v Londonu snemal solo album She's the Boss. Fowler je nato na albumu odpel spremljevalne vokale, potem pa z Jaggerjevim posredovanjem postal tudi član spremljevalne posadke Rolling Stones za ploščo in turnejo Steel Wheels leta 1989. Kar pa ni šlo gladko. Sprva ga Jagger v New Yorku ni prepoznal, potem ga je vseeno poklical na avdicijo. Obenem je bil Keith Richards v tistem času do Jaggerja apriorno sumničav, tudi posmehljiv. Bitchy Brenda ga je imenoval. Fowler se spominja zapletenih časov: »Zrl je vame in ničesar rekel. Vprašal sem ga, zakaj me tako gleda? Spet ni rekel nič, potem pa vendarle: 'Nisem te nameraval vzljubiti, a sem govoril s Stevom Jordanom.' Od tedaj naprej sva z Richardsom tesno povezana.«
Potreba po okrepitvah
Plošča in turneja Steel Wheels je v karieri Rolling Stones prelomna, ker so na njej prvič v živo nastopali ob podpori spremljevalnih vokalov. Na prejšnjih turnejah so podporo poiskali zgolj v klaviaturah in trobilcih. Za ansambel iz 60. let, ki se je kosal z The Beatles, je bilo to malodane nepojmljivo, kajti zasedbe iz šestdesetih let, kot The Animals, The Kinks in Beach Boys, so nasploh in praviloma temeljile na lastnih vokalih, ki so bili tudi njihov zaščitni znak. Beach Boys so pri snemanju najemali inštrumentaliste od zunaj, a vokalne dele so odpeli sami. Enako velja za The Who, The Kinks, The Beatles, prav tako za zgodnje Rolling Stones.
A v sedemdesetih so se rokerji preselili na stadione, začutili so potrebo po okrepitvah, prav tako so že dodobra spletli vezi z ameriško sceno, ki so jo v šestdesetih močno zaznamovale temnopolte dekliške skupine na čelu z Ronettes, s katerimi so se Stonesi spoprijateljili že takrat, Richards pa je bil nekaj časa v zvezi s poznejšo soprogo Phila Spectorja Ronnie Spector. Spremljevalne pevke so izhajale iz tovrstnih dekliških skupin.
Obenem je predvsem Jagger, ki je ansambel organizacijsko ohranil skozi burno in opiatov polno drugo polovico sedemdesetih, menil, da velja obče modernizirati produkcijsko-poslovni pristop. Steel Wheels je bil najbolj glomazen projekt z najrazkošnejšo scenografijo do tedaj, prav tako z najagresivnejšo prodajo spominkov, vključno z lastno modno linijo. In s spremljevalnimi pevci. Poleg Fowlerja so v spremljevalno pevsko zasedbo prišle še Sarah Dash, ki je pred tem pela v Labelle, ženski soul zasedbi, ki je zaslovela z disko hitom Lady Marmelade in je v šestdesetih prav tako že nastopala kot predskupina Stonesom. Pridružili sta se jima še Angležinja Tessa Niles in pa tedaj tridesetletna Newyorčanka Lisa Fischer.
Z uvedbo spremljevalnih vokalov je skladba Gimme Shelter postala še večji živi adut, kot je že bila pred tem. Namreč: Gimme Shelter je skladba s plošče Let it Bleed iz leta 1969. Nastala je v ozračju ljubosumja, ko je švedska manekenka Anita Pallenberg, potem ko je najprej zaradi Keitha Richardsa zapustila Briana Jonesa, začela afero še z Mickom Jaggerjem, s katerim sta se družila na snemanju filma Performance. Besedilo, ki govori o bližajoči se nevihti, vojni, umoru, posilstvu oziroma potrebi po zatočišču, je sovpadlo s kontekstom vietnamske vojne, ki je bila tiste čase na vrhuncu, na koncu sta ga podpisala Richards in Jagger skupaj, čeprav ga je začel pisati Richards.
V pižami in z navijalkami
Ob koncu snemanja vokalov v Los Angelesu, potem ko je Jagger svoj del že odpel, se je ekipa v studiu domislila, da bi bila skladba super duet. Poklicali so Mary Clayton, tedaj dvajsetletno studijsko pevko, ki je med drugim pela tudi z Elvisom Presleyjem oziroma Rayem Charlesom. Nekaj čez drugo zjutraj je prišla v studio v pižami, z navijalkami v laseh in v četrtem mesecu nosečnosti. Sredi noči je antologijsko močno odpela ponavljajoči se verz: »Posilstvo, umor sta le streljaj daleč.« Dan po snemanju je spontano splavila in izgubila hčerko. Lahko da zaradi napora, ki ga je vložila v petje. Obenem je skladba izšla v petek, 5. decembra 1969, dan preden so Rolling Stones nastopili na koncertu v Altamontu, na katerem so motoristi v vlogi varnostnikov ubili Mereditha Hunterja, agresivnega poslušalca. Zato se Gimme Shelter imenuje tudi film o tem tragičnem nastopu.
Mary Clayton, ki jo je slišati tudi v Sweet Home Alabama skupine Lynyrd Skynyrd, s Stonesi potem ni nikdar nastopila živo. Pesem je za njo pomenila bolečino ob izgubi hčerke, pozneje je dobila sina, Gimme Shelter pa posnela tudi v svoji verziji. Osnovna verzija z Rolling Stones je postala pevski standard. Po letu 1989, ko so Stonesi začeli nastopati s spremljevalnimi vokalisti, se je v njem preizkusilo kar nekaj pevk. Sprva je v živo duet z Jaggerjem pela Dasheva, nato je s svojo interpretacijo pesem označila Lisa Fischer, ki je z Angleži nastopala vse do leta 2015. Njene verzije Gimme Shelter še danes veljajo za najbolj silovite erupcije, čeravno so se kot gostujoče pevke v izvedbi pojavile tako Mary J. Blige, Florence Welch kot Lady Gaga. Vtis, da se dobro zaveda, za kaj gre, daje Sasha Allen, aktualna spremljevalna vokalistka Rolling Stones, ki je na tem mestu nasledila Liso Fischer. V paru z Bernardom Fowlerjem seveda, nekdaj nadarjenim newyorškim košarkarjem, ki je postal spremljevalni vokalist Rolling Stones in z njimi od leta 1989 nastopil več kot 800-krat. Zgodba o spremljevalnih vokalistih je zgodba o delovni etiki v rock'n'rollu.
