Financiranje in odprava posledic po poplavah bo zahtevna, težka naloga in obveza in bo trajala še dolga leta. Predvsem zato, ker denarja ni in se mora vložiti veliko energije, da se finančna sredstva pridobijo. V prvi vrsti je treba maksimalno izrabiti ugodna tuja sredstva, preudarno uporabiti vse lastne rezerve in resurse in na koncu, če je nujno, naložiti solidarnostni davek, ki mora biti nakazan neposredno v sklad za odpravo posledic po poplavah.
Poseben sklad za odpravo posledic poplav je že predviden, kar je zelo pozitivno, vendar se morajo določiti natančna pravila in pogoji porabe namenskih sredstev. V POP je bil uveden davek, poznan kot posočnina, ki so ga plačali vsi državljani, ki pa je končal v državnem proračunu za mašenje proračunskih lukenj, likvidnega denarja za plačilo obnovitvenih del pa ni bilo!
Likvidna sredstva morajo biti nemudoma zagotovljena v skladu za obnovo, saj za neplačila niso krivi zapleteni postopki, ampak dejstvo, da dosedaj govorimo le o zneskih na papirju, denarja za izplačila pa ni. V kolikor ne bodo zagotovljena likvidna sredstva, se bo ponovila žalostna farsa iz POP, ko je bilo rečeno, »da je res, da je država počasen, vendar pa zanesljiv plačnik«. Dejansko pa so bili izvajalci plačani šele čez pol leta ali osem, devet mesecev, ddv pa so morali poravnati v zakonitem roku ob izstavitvi računa in veliko majhnih podjetij se je znašlo v veliki stiski, nekatera so tudi propadla.
Občinski prostorski načrti (OPN): tu je treba skrajšati postopek na največ dve leti, tako da se skrajša čas soglasjedajalcev in zagotovi prednostna obravnava za prizadete občine, zato ker večina obstoječih OPN-jev ne velja več, ker je uničeni prostor popolnoma spremenjen in ne bo nikoli več takšen, kot je bil pred poplavami.
Status oškodovanca: ta ni ustrezno definiran in dorečen in bistvene razlike med njim in neprizadetim občanom ni, čeprav je slednji izgubil vse in nima nič. Smiselno in logično bi bilo, da se mu v času do odprave posledic ujme odpišejo vse obveznosti (plačilo položnic, stanovanjska posojila, davki ...), za posojila, najeta za odpravo posledic poplave, pa se določi fiksna obrestna mera, saj jih oškodovanci ne jemljejo po svoji želji, ampak so v to prisiljeni.
Poslovni subjekti: za čas, ko zaradi višje sile ne morejo obratovati, se jim odpišejo obveznosti in zagotovi nadomestila za plače zaposlenim.
Enakost pred zakonom in pravna varnost: dolgotrajna obnova ne sme bolj obremeniti oškodovancev, ki pridejo pozneje na vrsto za obnovo, zato jim mora biti zagotovljena enakost in ne smejo biti obremenjeni s stroški, ki jih pridelajo inflacija, podražitve, različni poračuni in jih mora pokriti solidarnostni sklad.
Obnova in gradnja brez DDV: nenavadna je logika, da država zagotavlja nepovratna in povratna sredstva, hkrati pa takoj zaračuna ddv, torej na eni strani da in na drugi takoj vzame nazaj; temu bi težko rekli solidarnost.
Neodvisni nadzor: nujen je strogi nadzor nad porabo namenskih sredstev ter nad ceno obnove; ta mora biti večstopenjski in ne sme dopuščati odklonov, špekulacij, malverzacij in drugih stranpoti. Iluzijo, da tokrat ne bo dobičkarjev, plenilcev in raznih barabij, moramo takoj odmisliti, zato mora biti nadzor suveren in temu primerno organiziran in nikakor ne sme biti znotraj Državne tehnične pisarne.
Državna tehnična pisarna (DTP) je temelj obnove, vendar mora imeti popolnoma drugačen koncept in način dela, kot je bil v POP. DTP mora delovati z zadostno mero empatije in biti z in za in ne nad oškodovanci, ki morajo biti skupaj z lokalno skupnostjo enakovreden partner, saj najbolje poznajo svoje okolje in možnosti in morajo aktivno sodelovati v vseh fazah obnove in soodločati. Ker bo imela DTP pri določanju in izvedbi obnove odločilno besedo, ne more in ne sme nadzorovati same sebe; kvaliteten nadzor mora biti organiziran izven DTP. V POP oškodovanec ni bil aktivni investitor, ampak zgolj podpisnik pogodb (gradbena, posojilna …) brez bistvenega vpliva na njihovo vsebino. Praviloma ni o ničemer odločal ali soodločal, istočasno pa je bil kot podpisnik pravno-formalno odgovoren za kršitve pogodb (prekoračeni plačilni roki ipd). Nadzor je bil na plačilni listi DTP, zato je deloval v njenem interesu.
Enostavni, razumljivi postopki: vsak oškodovanec si lahko sam izračuna stroške obnove in obveznosti, spremlja obnovo in jo nadzoruje. V POP so z različnimi formulami uvedli kompliciran sistem, ki je večini onemogočil uvid v bistvo zakonskih določil in spremljanje postopkov in obnove.
Cena obnove: gradnja in obnova morata biti nadzorovana in primerljiva s tržnimi cenami. Odstopanje mora biti utemeljeno, v slučaju samovolje in neupravičenosti pa sankcionirano. V POP so bile cene za 30 % in še več višje, kot so bile cene izven potresnega območja. Izstopale so cene projektov, ki so bile trikrat višje od tržnih cen. Posebna zgodba je bilo rušenje objektov, katerih cene so skočile v nebo, najvišja postavka so bili gradbeni odri; koliko jih je bilo pri rušenju v resnici postavljenih, ni podatkov.
Izraba vseh zmožnosti: pri tako obsežni škodi morajo biti v odpravo posledic in sanacijo vključeni vsi potenciali, ki jih premoremo in so na voljo. V POP so strogo prepovedali »samograditeljstvo«, kar se je nanašalo na slovensko, tudi posoško tradicijo gradnje s pomočjo sorodnikov, sodelavcev, prijateljev. Na takšen način je bil oškodovanec izločen iz udeležbe pri obnovi, tudi če je bil sam ali kdorkoli v njegovem krogu kvalificiran za določena dela, ali pa je razpolagal z materialom, prevoznimi sredstvi (traktor, tovorno vozilo …), kar je močno podražilo obnovo, kvaliteta nekaterih izvajalcev pa je bila daleč od prepovedane »samograditeljske«.
Moratorij za odplačevanje posojil mora biti dejanski in trajati, dokler se ne začne izvajati gradnja oziroma obnova. V POP so se posojila v času moratorija obrestovala, redno so se obračunavali bančni stroški in glavnica se je lepo odebelila.
Obnova po poplavi bo uspešna, če ne bodo ponovljene napake iz POP in bo skupen projekt vseh deležnikov, tudi oškodovancev, ki morajo imeti pravico in možnost odločanja o svoji usodi, predvsem pa se jim ne sme naložiti bremen, ki jih ne bodo zmogli.
Siniša Germovšek, Bovec
