Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo nocoj ob 20. uri uprizorjena drama Zahodni privez (1983), v kateri je kultni francoski pisatelj in dramatik Bernard-Marie Koltès izrisal poetičen portret »človeškega Babilona«, kakor se je pred premiero izrazila direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. »Četudi je besedilo nastalo pred štiridesetimi leti, se kaže kot vizionarsko in je danes nemara še bolj aktualno kot takrat – kajti trk dveh popolnoma različnih družbenih svetov, ki ga opisuje, se je zdel v 80. letih prejšnjega stoletja bolj anekdotične narave, danes pa deluje povsem normalno.«
Dogajanje v drami je postavljeno na obrobje neimenovanega zahodnega velemesta, kjer v opusteli pristaniški četrti stoji zanemarjen hangar. V nekoč živahnem trgovskem okolišu vztraja le še pisana druščina ljudi, ki so se v centrifugi revščine, nenaklonjenih okoliščin in vojn zataknili na robu družbe – emigranti, drobni kriminalci, brezdomci, čudaki. Tam se neke noči pojavita pripadnika najvišjega razreda, ugledni finančnik Maurice Koch (Sebastian Cavazza) in njegova sodelavka Monique Pons (Tjaša Železnik); Koch, ki zaradi neuspelih špekulacij tone v dolgovih, si namerava vzeti življenje na kraju, povezanem s spomini iz otroštva, toda ob srečanju s trenutnimi prebivalci hangarja se potek stvari obrne v nepričakovano smer ... »Koltès v tem besedilu združuje komičnost in dramatičnost, okrutnost in sočutje, eksotične kraje in metropolo, toda na nekako pesniški način,« dodaja direktorica. Kot pristavlja dramaturginja predstave Petra Pogorevc, je bila predloga, krstno izvedena leta 1985 v Amsterdamu, pri nas uprizorjena že dve leti zatem v režiji Eduarda Milerja, od takrat pa je ostala nekako pozabljena, morda tudi zato, ker je »izjemno težka in zapletena«.
Med krutostjo in humorjem
Predstavo je zrežiral Janusz Kica, ki se s Koltèsom spoprijema prvič, čeprav je, kot pravi, videl že veliko postavitev njegovih del. »Vsekakor je to igra, ki jo je vredno znova odkriti,« poudarja. »Koltès je zelo delikaten, izzivalen in luciden avtor, na neki poseben način je hkrati duhovit in krut; morda ob njegovih besedilih ne postaneš boljši človek, ti pa vsekakor odpre oči, da ugledaš svet drugače.« Kot pojasnjuje, se je med procesom ravnal po dveh smernicah – prva je bilo besedilo kot tako, druga pa zbirka Koltèsovih intervjujev, s pomočjo katerih se je poskušal orientirati po njegovem univerzumu. »Sam je trdil, da je želel vseskozi pisati komedije, da pa so njegova dela vselej uprizarjali pretirano resno, podobno kot to velja za Čehova. A seveda gre tu za rafiniran humor, ne pa za nekakšno farso.«
Poleg obeh že omenjenih v predstavi nastopajo še Jana Zupančič, Alojz Svete, Filip Samobor, Klara Kuk, Filip Štepec in Joseph Nzobandora - Jose. Scenograf je bil Branko Hojnik, svetlobo, ki ima pri vzpostavljanju iluzije hangarja pomembno vlogo, je oblikoval Andrej Koležnik, kostumografijo je zasnovala Bjanka Adžić Ursulov, avtorica glasbene opreme pa je Darja Hlavka Godina.
