Ko so Pankrti 10. decembra 1987 odigrali svoj razpustitveni zadnji koncert, naslovljen Zadnji pogo v Ljubljani, je marsikdo res mislil, da je to njihov konec. A potem so junija 1988 nastopili na zborovanju v podporo četverici na ljubljanskem Kongresnem trgu, julija 1996 kot predskupina Sex Pistols v Hali Tivoli, nakar so leta 2007 v taisti dvorani priredili koncert ob 30-letnici. Od tedaj priložnostno obstajajo oziroma vrstijo jubileje, kot leta leta 2017 v Stožicah ob proslavi 40-letnice obstoja, medtem ko se na 45. rojstni dan v petek vnovič vračajo v Halo Tivoli.
»Ma kdo bo še tega Perota poslušal,« se da v teh dneh tudi slišati na račun novega jubilejnega koncerta. Kot da gre za zasedbo, ki vsak dan skače iz vsake omare. A ne gre podlegati itak razsajajoči zlovoljnosti in ignoranci. Kajti kaj drugega pa imamo? Kdor je bil letošnje poletje na kakem od koncertov Rolling Stones, je še danes zadovoljen, da je bil tam. Če kdo konkurira za status slovenskih Rolling Stones, pa to niso Big Foot Mama, kot zadeve tolmačijo nekateri, ampak prej Pankrti. Ne samo zato, ker imajo frontmena, ki se mu pri malodane sedemdesetih še da plesati na odru, po čemer se je Pero Lovšin itak vedno ločeval od konkurence. Da je plesalec. Podobno kot Mick Jagger. Zadeve so malenkost bolj kompleksne.
Obrat ni bil zgolj republiški
Če se pristane na razlikovanje med The Beatles kot zglednimi fanti in The Rolling Stones kot prestopniki in si postavimo vprašanje, kdo so v primeru Pankrtov njihov slovenski antipod, torej slovenski The Beatles, je za to mogoče oklicati malodane vse zasedbe pred njimi. S koprskimi Kameleoni na čelu, ki se jim je zares tako reklo. A Kameleoni ob svojem času, torej v šestdesetih, niso imeli rivalov, pri katerih bi bilo mogoče prepoznati stonesovsko držo. Razumljivo. Mladinske subkulture v socializmu so delovale v manj naklonjenih okoliščinah kot na Zahodu in da je stonesovska drža dozorela, je bilo potrebnega več časa.
Z izjemo Buldožerjev do punka oziroma do Pankrtov kot vrhovne, čeprav nikakor prve zasedbe žanra tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji ni bilo pop zasedb, ki bi imele asocialna, uporniška, protisistemska sporočila. Prav tako ni bilo zasedb, ki bi igrale enostaven, folklorno neobarvan, čisti rock'n'roll. Da so se pojavili tudi slovenski Rolling Stones, torej Pankrti, je moralo miniti malodane dvajset let, obrat pa, kot rečeno, ni bil zgolj republiški, ampak vsejugoslovanski.
Po osnovnih jugoslovanskih rock'n'roll zasedbah iz šestdesetih, kot so poleg Kameleonov bili še zagrebški Roboti, beograjske Silhuete ali Elipse, se je jugoslovanska pop oziroma rock glasba razvila predvsem v smer politično korektnega progresivnega rocka, kakršnega je zastopala Korni grupa. Rockerji so kombinirali rock progresivo s popevkarskimi refreni, kar je format, ki so se ga domislili sarajevski Indexi, ta šola pa je nenazadnje dala tudi Bijelo dugme kot najuspešnejšo jugoslovansko rock zasedbo.
Do pojava punk rocka avtorske rock'n'roll glasbe ni igral nihče, rock zasedbe pa so imele težave z besedili. Ta so nemalokrat dajale pisati pesnikom, praviloma pa so imela kaj malo skupnega z najstniškimi hotenji po razbitju dolgčasa. Punk je to poenostavil, preko obravnave družbenopolitičnih razmer so besedila pridobila prepričljivost in subverzivnost, praviloma so jih pisali člani zasedb, glasba pa se je vrnila v šestdeseta, v fazo rock'n'rolla in triminutnih skladb. Kaj so v tem obratu predstavljali Pankrti, priča verz: »Brijem bradu, brkove, da ličim na Pankrte,« ki ga je v skladbi Balkan zapisal Branimir Štulić - Đoni, vokalist in vodja zagrebške zasedbe Azra.
Čevelj v glavo
Medtem ko so Korni grupa, Bijelo dugme in drugi jugorockerji zveneli kot bolj ali manj približna simulacija zahodne glasbe, so Pankrti zveneli kot avtentičen, čeravno domač rock'n'roll. »Večkrat preberem anekdoto, da naj bi na prvem koncertu Pankrtov jaz dobil čevelj v glavo. Seveda, a nisem si ga zapomnil po tem, ampak po tem, da je bilo blazno sproščeno vzdušje in da je bilo nekaj popolnoma drugega, kar smo dotlej lahko v Ljubljani slišali,« je Stane Sušnik, nekoč glasbeni urednik na RTVS, povedal v dokumentarnem filmu o plošči Dolgcajt, ki je leta 1980 izšla pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija. Torej pri osrednji tedaj republiški založbi. V taistem Igor Vidmar, ki je bil konec sedemdesetih v politični nemilosti univerzitetnih in priuniverzitetnih institucij, reče: »Zame so se Pankrti pojavili kot odrešitev,« Boris Lejner, bobnar zagrebške skupine Azra, pa: »Oni so bili detonatorji, vendar pa ne moreš detonirat prahu. Kritična masa je obstajala.«
Azra, ob Bijelem dugmetu verjetno najmočnejša obče ljudska jugoslovanska rock zasedba, se je dejansko formirala prav na koncertu v menzi študentskega naselja v Ljubljani, na katerem so nastopili tudi Pankrti in na katerem je prevladovalo punk občinstvo. Azra je na tisti koncert prišla z zasedbo, v kateri je bil glavni vokalist Jura Stublić, ki je kasneje zaslovel v skupini Film, vendar se je Stublić ustrašil punkerskega občinstva, ki je pljuvalo na oder. Ni razumel, da gre za ritual, kar pa je dojel Đoni Štulić, ki je takrat v Ljubljano prišel zgolj kot kitarist. Stopil je za mikrofon, prevzel petje in tako postal pevec Azre.
Ko se južnoslovansko pop in rock zgodovinopisje ukvarja s tistimi časi, Azre nikdar ne pozabi omeniti, prav tako ne novega vala in zasedb kot Film, Haustor, Idoli ter drugih. Bolj zlahka se pozabi na Pankrte ali na Parafe z Reke, torej dve izhodiščni punk zasedbi, ki sta začeli delovati ob približno podobnem času. Verjetno je tako zato, ker je bil novi val že izrazito in izključno srbohrvaški, medtem ko je bil punk še zelo slovenski. Zaradi Pankrtov si je mladež v drugih jugoslovanskih republikah prizadevala razumeti slovenščino, kar je bil redek primer. Zaradi Avsenikov, popevkarjev in drugih slovenskih pop izvajalcev niso začutili takšnega vzgiba. Zakaj že? Ker jih ni pritegnilo, o čem tip poje.