Prof. Emmanuelle Léon, izredna profesorica za upravljanje človeških virov in poslovanje na ESCP in vodja katedre za preoblikovanje dela, preučuje fleksibilne oblike dela že več kot 20 let. V začetku novega tisočletja v to obliko dela ni verjel tako rekoč nihče. Ob koncu doktorata leta 2006 so ji rekli: »To je zanimivo. Ampak veste, da bo le zelo zelo majhen del prebivalstva kdaj delal na daljavo?« Nato se je zgodila epidemija in njeno delo je v trenutku postalo zelo aktualno. Med drugim je predavala v Portorožu na #LoveHR Summitu, kjer je izpostavila dva scenarija prihodnosti. »Prvi prinaša večjo avtonomijo zaposlenih. Več časa za osebne dejavnosti. Več dobrega počutja, če je delo dobro organizirano. Morda več povezav po vsem svetu.« Toda profesorica Léonova vidi tudi drugi scenarij: družbo nadzora: »Digitalni nadzor je v porastu. Podjetja, ki so prodajala programsko opremo za nadzor in spremljanje, so v času covida povečala svoje prihodke za 40 odstotkov. Ko podjetja vprašate, ali jo uporabljajo, se izkaže, da je nihče ne uporablja. Zanimivo. Torej lahko gre tudi za veliko nadzora in družbeni pritisk.«
V petih letih smo naredili osemletni skok
Pandemija je pokazala, da za ljudi delo ni bilo le nekaj, kar počneš, ampak kraj, kamor greš, da bi to počel. In za vodje je bilo zelo skrb vzbujajoče razmišljati o tem, da bi lahko vodili ljudi, ki ne bi bili z njimi. »Ni šlo za to, da bi se hoteli spremeniti, ampak smo se morali. In zdaj, ko pogledate podatke, vsaj v ZDA, pravijo, da smo v petih letih opravili delo, za katero bi sicer potrebovali 40 let. V ZDA se je število zaposlenih na daljavo stabiliziralo pri okoli 40 odstotkih. V Franciji pa bi rekla, da dva ali tri dni na daljavo dela približno od 20 do 25 odstotkov ljudi, kar je bil pravzaprav potencial že leta 2019.«
Past produktivnosti
Med pandemijo so imela podjetja, ki so lahko delala na daljavo, dejansko zelo dobre rezultate. »Produktivnost je bila res dobra. Pa je bila to ena glavnih skrbi, kajne? Ali bodo ljudje delali, ko bodo delali na daljavo. Produktivnost se je med covidom dejansko povečala pri tistih, ki so lahko delali na daljavo.« Težava je v tem, da so ljudje to počeli z dodatnim delom, dodatnimi delovnimi urami, slabimi navadami. Zdaj vidimo, da nekatera podjetja pravijo, da produktivnost ni več tako dobra, kot je bila v času covida. Vendar se morda vračamo k nekakšnemu normalnemu trendu. Toda ko je najvišje vodstvo navajeno na rast, noče, da se ta stabilizira. Delali smo še več, kot je bilo zdravo. Poslovni rezultati so bili odlični. Vendar je to vrglo senco na druga področja. »V fizičnem prostoru se ne zgodi, da bi bil nekdo na dveh sestankih hkrati. Virtualno pa so ljudje prisotni na enem sestanku, hkrati pa poslušajo še drugega, ker sta oba projekta pomembna. In potem nenadoma, saj veste, minila je že ena ura, pa se bo začel naslednji sestanek. S kognitivnega vidika ne moremo preklopiti z enega sestanka na drugega, ne da bi imeli nekaj časa za upočasnitev možganov, razmislek o tem, kaj smo se naučili. Pri tem vedno pogosteje opažam, da ljudje nimajo časa za delo. Namesto da bi delali sami, skličemo sestanek. Na neki točki se mora to končati. V nasprotnem primeru bomo kmalu vsi izgoreli.« Profesorica Léonova poziva k trajnostnemu hibridnemu modelu dela na daljavo. Vsi iščejo hibridno delo, potem pa pogledamo na ankete, ki pravijo, da to ni vedno dobro za dobro počutje. »Ljudje smo še vedno del skupnosti. Biti moramo skupaj. Ljudje ne želijo biti sami in se ves dan pogovarjati z računalnikom.«
Zavzetost ... za kaj?
K zavzetosti gre namreč ideja, da bomo v podjetju ostali. V industrijskem svetu je veljal nekakšen dogovor – dam svoj čas in energijo, trud in znanje ter svojo zvestobo. V zameno pa bi mi sčasoma zagotovili priznanje, povišico in tako naprej, pa tudi varnost, stabilnost. »Zdaj nobeno podjetje ne more obljubiti zaposlitve za vse življenje. Vendar še vedno pričakujejo, da bodo ljudje zelo zavzeti. Morda so ljudje lahko zelo zavzeti pet let. Morda je to dovolj. Ne vem. Mislim pa, da se moramo spremeniti, saj danes nihče ne more zagotoviti, da bodo ljudje ostali do upokojitve. To je obljuba, ki smo jo imeli v industrijski dobi. Zdaj pa je obljuba prelomljena.« Zato so ljudje bolj previdni. Zelo težko je namreč opustiti stari model, saj je bil stari model nekaj, kar smo lahko merili. Lahko smo merili kvadratne metre. Lahko smo merili čas. Lahko smo merili odsotnost z dela. Na neki način je bilo veliko lažje, ko smo bili, če temu tako rečem, del stroja.
