Kritika: Tišina 6-9

Tišina 6-9 je, nasprotno, majhen, nizkoproračunski film, ki z minimalnimi posegi v že obstoječe lokacije in misteriozno zgodbo ustvarja rahlo srhljivo, postapokaliptično, retrofuturistično atmosfero, ki gledalca zaprede v svojo skrivnostno mrežo, čeprav (ali morda prav zato ker) mu ni čisto jasno, za kaj v tem filmu pravzaprav gre. Njegov svet je videti hkrati znan, čudno domač, vendar nekako nadrealističen, utemeljen na povsem samosvoji logiki. V distopičnem obmorskem mestecu, polnem degradiranih objektov, brenčanja anten in čudaških poklicev, se srečata prišleka, »gastarbajterja« – Aris, serviser anten, ki vsak dan med 6. in 9. uro zjutraj prestrezajo sporočila skrivnostno izginulih (umrlih?) krajanov, in Anna, igralka, ki sodeluje v predstavi, kjer dvojniki izginulih njihovim užaloščenim bližnjim pričarajo utvaro ponovnega snidenja. Anna in Aris postopoma spleteta vez in prav njuna ljubezen je tista, ki, kot spoznamo ob koncu filma, prešije resničnost in sanje in ustvari ta nenavaden, intriganten filmski svet. To je lynchevska zgodba, ki vsekakor ni brez šarma, a zahteva gledalca, ki ga ne bodo motile njene številne nedorečenosti.