Vedno sem skočila v tisto, kar me je zanimalo, tudi v turizem. Na Fakulteti za arhitekturo sem delala magisterij na temo menedžmenta kulturne dediščine, manjkala je samo še zaključna naloga, ampak sem bila že tako vpeta v delo, da ni bilo več časa za dokončanje magisterija. Pozneje spet mi je bilo pomembneje, da opravim izpit za kustosa. Nimam akademskih ciljev, sem bolj praktik, operativec.
Na Institutu »Jožefa Stefan« sem med drugim vodila galerijo, kjer sem se zelo dobro počutila. Posebej mi je bil dragocen oseben stik z avtorji, od katerih sem se o koncipiranju razstav veliko naučila. Spoznala sem slikarje Franceta Miheliča, Jožeta Tisnikarja, Jožeta Ciuho, Vladimirja Makuca in druge, z mnogimi smo ohranili stike še pozneje. Avtorje sva izbirali z likovno kritičarko Tatjano Pregelj Kobe.
Pet let in pet mesecev ste bili direktorica Tehniškega muzeja Slovenije, dokler vas marca 2020, navkljub podpori obeh svetov javnega zavoda, tedanji minister za kulturo Zoran Poznič ni zamenjal z Barbaro Juršič. Pritožili ste se. Kako se je zaključilo?Uspela je le začasna odredba, sodišče je to potem preklicalo. Sama sodba pa ni znana, ker sem na Upravnem sodišču vse skupaj umaknila. Izkušnja v Tehniškem muzeju Slovenije se je zaključila grenko, vendar sem se v nekem trenutku odločila, da se ne bom na ta način ukvarjala s preteklostjo. Medtem ko je bilo obdobje v muzeju lepo, imela sem ideje in marsikatero smo z ekipo izpeljali. Strateški načrt sem uresničila in pustila nastavke za naprej. Ko sem odšla, sem rekla, da je bila to moja najljubša služba v življenju. Toda izrečena beseda se kdaj tudi poje, sploh ker takrat seveda še nisem vedela, da se bo moja zgodba nadaljevala v Slovenskem etnografskem muzeju.
Kjer pa vas, vsaj v začetku, nekateri niso videli; ker vas je imenoval minister Vasko Simoniti in ker ne prihajate iz etnoloških vod.Če ne bi bila prepričana, da lahko dobro opravljam delo direktorice muzeja, se ne bi prijavila.
Še vedno vam rečemo »nova direktorica«, čeprav ste že na polovici mandata. Kako veliko in kompleksno hišo ste dobili v upravljanje?V hiši sem dve leti in pol, to je kratek čas za muzej, čeprav pa je dogajanja toliko, da imam občutek, da sem tu vsaj enkrat dlje. Med drugim smo prenavljali notranjost naše razstavne hiše, skratka ves čas smo v pogonu, in ta adrenalin mi je všeč. Blizu mi je tudi poslanstvo etnološkega muzeja, zaradi česar je naša pozornost osredotočena na razmerje med ljudmi in dediščino. Tudi nedavno praznovanje stoletnice muzeja smo si zamislili tako, da bi bili čim bliže ljudem.
Obiskovalcem verjetno dediščino najbolje približate skozi zgodbe?Da, zgodbe okrog muzejskih predmetov so tiste, v katerih se ljudje tudi prepoznajo. Kakšen od predmetov jih spomni na tistega, ki ga imajo sami doma, ki ima spet svojo zgodbo. Ravno zdaj ob jubileju nas je presenetilo, koliko ponudb za donacije smo dobili. Očitno smo obiskovalce spodbudili, da so razmišljali o svojih predmetih in zgodbah in čemu se jim zdi pomembno, da njihovi predmeti pristanejo v muzeju. Da pričajo sto let pozneje o tem, kako smo živeli. Te zgodbe ostanejo.
V muzeju imate verjetno zelo jasne kriterije tako glede sprejema donacij kot odkupa predmetov?Seveda, zbiralna politika je zelo jasna, donacijo pa lahko tudi odklonimo. Predmet mora biti povezan z našimi vsebinami in obstoječimi zbirkami, ker če ne sodi nikamor, potem je težko skrbeti zanj. Zbiralna politika se je skozi stoletje tudi spreminjala. Drug problem so prostori za hrambo, sploh za velike predmete, pohištvo. Naši depoji so že zelo polni, prostorsko stisko imamo praktično vsi muzeji. Nekateri predmeti so sploh veliki, in tudi v SEM imamo recimo ribiško plovilo čupa, blejsko pletno, velike omare, ki se jih ne da kar razstaviti kot recimo Ikeino pohištvo. Rabimo torej kar nekaj prostora, sploh ker stremimo k celovitosti zbirk. Večkrat si zaradi pričevalnosti prizadevamo pridobiti na primer celoten komplet pohištva, ne samo en kos. Zato pravzaprav za vsak predmet potrebujemo temeljit razmislek, ali ga vzeti ali ne. Kakšen predmet kdaj tudi sami odkupimo, skratka imamo različne načine pridobivanja predmetov, največ pa jih pridobimo z donacijami. Za sredstva za odkupe moramo vsako leto zaprositi ministrstvo za kulturo, je pa to dlje trajajoč postopek. Sistematično denimo odkupujemo pustne maske. Včasih nam odobrijo sredstva v celoti, včasih ne, takrat preostanek dodamo iz lastnih prihodkov.
Konec junija ste v SEM odprli novo stalno razstavo Človek in čas, drugi del razstave odpirate jeseni. Kako čas zaznamuje etnologijo?Čas je del etnologije, ker govori o tem, kako ga doživlja človek. Drugi del stalne razstave, ki bo v bistvu večji del razstave, je razmišljanje o času, kako ga čutimo, vidimo, doživljamo telesno, biološko, skozi letne čase, praznike, delo, skozi merjenje. Govorimo o tem, kako čas kroži, kako teče, pa tudi kako se plasti, kako ga torej vidimo skozi sloje zgodovine, od geoloških plasti do kulturne krajine, kjer s poznavanjem in razumevanjem vemo, kdaj je nekaj nastalo. Premislek o času bo segel vse do tega, ko se nam ustavi, ali ga doživljamo kot večnega, ali pa se nam tak samo zdi.
Na razstavi bo zelo veliko simbolnih predmetov, ki nas povezujejo z dnevnimi rutinami – praznični predmeti, predmeti za prosti čas, vse do mobilnih telefonov, ki nam narekujejo nek ritem in so hkrati merilec časa in smo zaradi njih ves čas prisotni še virtualno, recimo na socialnih omrežjih. Tudi tehnološki razvoj je nastajal v nekem času. Uredili bomo kar nekaj interaktivnih točk za obiskovalce, od bolj analognih do sodobnih digitalnih. Naša želja je, da pokažemo čim več predmetov iz našega muzeja, vsaka razstava je znova možnost, da jih pripeljemo iz depojev
Če SEM primerjate z drugimi tujimi etnološkimi muzeji, kam sodi?Smo nekakšen hibrid takšnih muzejev, ki predstavljajo tako kulture svojih večinskih narodov kot zunajevropske kulture; po navadi gre v tujini za ločene muzeje. Podobna vsebinska kombinacija se je uveljavila tudi na primer v Zagrebu in Budimpešti. Pri nas je to verjetno posledica dejstva, da so bile naše prve zbirke večinoma zunajevropske. Včasih je bilo razmerje ena proti tri na račun zunajevropskih zbirk, zdaj pa je ravno obratno – imamo približno 30.000 predmetov s slovenskega ozemlja, okrog 10.000 pa iz ozemelj zunaj Evrope. Po načinu delovanja se lahko postavimo ob bok vsem tem muzejem, smo aktivni, sodobni, registrirani smo tudi kot raziskovalna inštitucija.
Kaj v SEM še načrtujete v bližnji prihodnosti?Nedavno smo odprli razstavo fotografij iz arhiva egiptologa prof. dr. Güntherja Hölbla iz Avstrije. Arhiv je našemu muzeju poklonil, ker dobro sodelujeta z našim sodelavcem dr. Markom Frelihom, druži pa ju zanimanje za Egipt in afriške sredozemske kulture. Pestra bo tudi jesen. Obiskali nas bodo kitajski restavratorji, ki bodo dva meseca sestavljali lesene okrasne stene, ki se pri nas hranijo v škatlah v posameznih koščkih. So del zbirke, ki jo je Tsuneko Kondo Kavase, žena mornariškega polkovnika Ivana Skuška, podarila SEM leta 1963. Zbirko sta v Slovenijo pripeljala z idejo, da bi se postavil poseben muzej kitajske kulture, kar pa ni bilo realizirano. Kot vemo, je bil Ivan Skušek ml. v avstro-ogrski mornarici, po zajetju pa je pristal na Kitajskem, kjer je živel med letoma 1914 in 1920 ter zbiral in kupoval predmete. Nekateri predmeti iz Skuškove bogate zbirke so bili že razstavljeni, celovito pa jo bomo predstavili v prvi polovici prihodnjega leta. Projekt restavriranja poteka v sodelovanju z Oddelkom za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in ob podpori ministrstva za kulturo. Ob koncu leta bomo gostili še razstavo jaslic iz Etnografskega muzeja v Varšavi.
Katera zbirka v SEM je najbolj prestižna?To je zelo težko reči, vsaka od zbirk ima svoj čar. Nedvomno so impresivne zbirke, ki so povezne z zunajevropskimi kulturami. Osebno mi je morda najbolj všeč zbirka kustodiata za stavbarstvo, notranjo opremo in bivalno kulturo, kjer gre za notranjo opremo domov, stavbno pohištvo, predmete vezane na oblikovanje, skozi katere dobivamo vpogled v način življenja. Imamo seveda še druge dragocene zbirke, denimo meni ravno tako ljube so poslikane panjske končnice in tudi vse druge vsebine, povezane s čebelarstvom. Zelo sem vesela, da smo Plečnikovo lectarijo uspeli postaviti kot stalno razstavo.
