V prvi polovici letošnjega leta so številke kazale, da smo le štiri indeksne točke pod rekordnim letom 2019. Imeli smo približno 2,5 milijona turistov in več kot 6,3 milijona nočitev. Približno 29 odstotkov je bilo domačih in 71 odstotkov tujih turistov, kar pomeni skorajda enako razmerje kot pred štirimi leti. Navadno je tako, da se takrat, ko so rezultati dobri, z njimi radi pohvalijo vsi, ki skrbijo za promocijo Slovenije, če so slabši, pa so navadno krivi zunanji dejavniki, kot so vojne, naravne katastrofe, gospodarska kriza in podobno. Roko na srce, videli in slišali smo že nekaj odmevnih in naravnost izjemnih nastopov v tujini ter predstavitev Slovenije, a resnica o trenutnem uspehu ni zgolj zasluga promotorjev turizma.
Gostje iz bližnjih držav
O tem še najbolje govorijo številke. Kovid je namreč spremenil potovalne in dopustniške navade turistov, na obisk pa so pri nas vplivali tudi turistični boni, saj je bilo v prvih šestih mesecih letos za tretjino manj domačih gostov kot v enakem obdobju lani in kar za precej več kot tretjino več tujih gostov. In vpliv kovida? V Slovenijo so tako lani kot letos večinoma prihajali obiskovalke in obiskovalci iz nam bližnjih držav. Sicer se azijski in ameriški trgi spet prebujajo, a so še daleč od številk iz leta 2019. Resda je indeks prihoda na primer korejskih gostov v primerjavi z enakim obdobjem lani kar 782, a je treba vedeti, da jih je prišla le tretjina v primerjavi z enakim obdobjem leta 2019.
Še bolj neugodne so številke gostov iz Kitajske, ki jih je prišla, kljub letošnjemu trendu odpiranja azijskega trga, le četrtina v primerjavi z letom 2019. Je pa zato v prvem letošnjem polletju Slovenijo obiskala, v primerjavi z letom 2019, tretjina več gostov iz Nemčije, četrtina več iz Hrvaške, Romunije in Slovaške, petina več iz Češke in Ukrajine, dobra desetina več iz Madžarske in Poljske ter osem odstotkov več iz Italije.
Dokaj kaotično stanje
V letošnjih prvih šestih mesecih smo večkrat poslušali zelo različne ocene. Bila so obdobja, ko je večina hotelirjev napovedovala fenomenalno sezono, potem je prišlo obdobje, ko je bila na primer večina portoroških hotelirjev obupanih, ker je bilo to obmorsko mestece skorajda prazno, pa čas, ko so agencije opažale neverjetno veliko rezervacij, potem čas, ko je bilo precej odpovedi rezervacij, in obdobje, ko so gostinci imeli polne lokale, ter čas, ko jim je zmanjkovalo natakarjev in kuharjev, zato so ponekod morali celo skrajševati delovni čas. In bilo je še cel kup podobnih nihanj.
Vsekakor je treba povedati, da vsako nihanje še ni kriza, položaj na trgu se namreč lahko zelo hitro spremeni. Zato je pomembno, kdo so lastniki hotelov in drugih turističnih objektov, kajti, kot pravi eden največjih poznavalcev hotelirstva pri nas Bogdan Lipovšek: »Danes se vsi ukvarjajo s stroški in dobičkom, nihče pa z razvojem.« Ob tem poudarja, da je zdaj pravi čas za razmislek o tem, v katero smer naj bi šel slovenski turizem: »Šli naj bi se butični turizem, pa še vedno le štejemo in se hvalimo s številom gostov. Veste, uvodne besede zadnje strategije turizma pri nas 'nekoliko več, a mnogo bolje' so vlivale upanje, da se bo zgodil pozitiven premik. Ampak potem so razvili več deset podstrategij, kako to doseči, kar je neobvladljivo, za realizacijo vsega tega pa so predvideli kar celo milijardo evrov in pol. Si mislite!«
Butični turizem
Glede dejstva, da se bo tudi val povečanega števila turistov iz bližnjih držav enkrat nehal, poznavalec turizma Bogdan Lipovšek trdi, da to sploh ne bo težava, če bomo vedeli, kaj hočemo. In spomni na primer na čebelarstvo v Sloveniji. Na pobudo naše države so razglasili svetovni dan čebel in Slovenija je uspela doseči, da ga praznujemo 20. maja, na rojstni dan slovenskega čebelarja Antona Janše. In kaj je danes ostalo od vsega tega? Imamo deželo, polno čebelarjev, police, polne najbolj kakovostnega medu in najrazličnejših produktov iz medu, ki jih v Evropi iščejo kot suho zlato, pa ne vemo, kaj bi počeli z njimi. »To je na primer butični turizem, to, dragi moji,« je dejal Bogdan Lipovšek.
Butičnega turizma ne določajo zgolj višje cene in marsikje so pretiravali s podražitvami, ne da bi bilo ponujeno boljše, bolj kakovostno. Del te zgodbe so seveda tudi kadri. Res je, celotna Evropa se sooča s pomanjkanjem kadrov, ampak če lastnik ni »iz foha«, se mu to zdi mogoče še v redu, ker zaposlene, ki prihajajo s Filipinov ali iz Bolgarije, plačuje enkrat slabše, kot bi moral kvalificirano ekipo. V slovenskem turizmu se namreč velikokrat vse začne in konča z besedicami: »Prosim, hvala, oprostite, pridite še kdaj …« A da ne bo pomote – niso krivi priučeni oziroma slabo priučeni kadri, saj jim nihče ne pove, kaj in kako naj delajo, in jih tega ne nauči. Zakaj bi plačali njihovo izobraževanje, to je strošek! Pa še na nekaj pozabljamo: turizem je ena najbolj nenavadnih in posebnih gospodarskih dejavnosti, saj je vse skupaj en sam resničnostni šov. V turizmu ni dneva odprtih vrat, dneva, ko se v tovarnah potrudijo in pokažejo v najbolj svetli luči. V turizmu je dan odprtih vrat vsak dan. V turizmu zadostuje zoprn carinik na letališču, da se gostu »zameri« celotna država. Neprijazen natakar, ki na dvignjeno roko in: »A lahko, prosim, naročim?« zasika: »Imam samo dve roki!!« družini pokvari dan ali obratno, nasmejan, prijazen receptor bistveno pripomore k temu, da boste še kdaj obiskali kraj, v katerem letujete. S kavo, ki je dražja kot v Rimu, ta val množice turistov pač ne bo dolgo zdržal in vedno višji bodo le zaslužki od vinjet, prodanih vsem tistim, ki se bodo skozi našo deželo samo peljali nekam drugam.
