Preživeti počitnice na turističnih kmetijah ni prav nič podobno oddihu na morju ali v zdravilišču. So drugačne, v tesnem stiku z naravo in ljudmi, z njihovo kulturo, življenjsko modrostjo, šegami, z njih pa zagotovo odidete polni nepozabnih vtisov in spočiti. »Večina ljudi, ki pridejo za konec tedna k nam, je res utrujenih. Najlepše jim je posedati zunaj ter prisluhniti petju ptic in žuborenju potoka, ki teče mimo hiše. Poleg tega, kot radi pravijo, uživajo, ko me poslušajo ropotati z lonci,« je na dvorišču kmečke hiše pozdravila Eva, ki skupaj z bratom Rokom počasi prevzema vodenje družinske turistične kmetije Šeruga.
Dolina Šerugovih je očarljiva v vseh letnih časih. Spomladi zacveti kostanj pred domačo hišo, poleti je zaradi potoka prijetno sveže. Nič manj čaroben ni jesenski čas, ko se gozd okoli kmetije odene v tisoč in eno barvo, hkrati pa je poln plodov, pozimi pa goste vabi domačnost krušne peči. Iz prestolnice boste do Šerugovih, katerih kmetija stoji v Selih pri Ratežu, najhitreje prišli po avtocesti smer Ljubljana–Zagreb. Pri Otočcu zavijete z avtoceste, od tam dalje pa se ravnate po kažipotih. Streljaj od glavne ceste se boste pripeljali do kmetije, ki vas bo morda prav zaradi potoka, ki teče po dvorišču, in zlatega prinašalca, ki vas bo leno prišel pozdravit, hipoma prevzela.
Kmetovati je luštno
Družina Šeruga se je s turizmom na svoji kmetiji začela ukvarjati že pred tremi desetletji, s čimer so, kot pravi gospodar Slavko Šeruga (starejši brat svetovnega popotnika Zvoneta Šeruge, op. p.), orali ledino na Dolenjskem. »Ko sem poročil Ljubljančanko, se je namesto vame zaljubila v dolino in v njen potencial, ki ga je imela kmetija že takrat, a ga sam nisem prepoznal,« v smehu pove Slavko Šeruga in dobro razpoložen še pohvali ženo Lili, sicer literarno zgodovinarko, da je tudi sama hitro postala vrhunska kmetica. Z novim zagonom oziroma, kot pove Slavko, s krili, ki mu jih je dala žena, je leta 1995 najprej sam pustil dobro službo – kot receptor je delal v hotelu Otočec, kmalu mu je sledila tudi žena. »Začetek je bil težak, počasi pa so začeli prihajati gostje. Med prvimi so bili Francozi, poslovni partnerji novomeškega Revoza, kmalu pa so prišli tudi domači gostje,« pove in doda, da tudi, ko je hodil v službo, kmetovanja ni opustil. »Če takrat ob zahtevni službi ne bi obdeloval zemlje, bi bila kmetija danes mrtva in tudi turizma na njej ne bi mogli razvijati,« pove Šeruga, ki se je posvetil kmetovanju, žena pa se je posvetila gostom. »Luštno je kmetovati, če veš, da lahko pridelke prodaš doma. Da kupca ne iščeš na trgu in tarnaš nad slabim zaslužkom,« pove Slavko Šeruga. Hči Eva, ki od mame počasi prevzema kuhinjo, ga pri tem podraži: »Če želiš, da bom dobro kuhala, boš moral vse pridelati doma.«
Ljudje pridejo tudi zaradi hrane
Ponosni oče ne skriva delovnih navad in uspeha vseh treh svojih otrok. Sin Nejc, ki je zaprisežen kuhar, je po znanje šel v tujino. Nekaj let je bil chef v New Yorku, trenutno kuha v Kaliforniji. »Rok je tisti, ki je prevzel strategijo in razvoj družinskega posla, največ dela pa opravi v gozdu, vinogradu in na njivi,« pove ponosni oče in pripomni, da na 16 hektarjih površine dela ni malo. Poleg tega je treba seveda poskrbeti za govedo, nekaj je piščancev in seveda postrvi v potoku med obema hišama, kjer je družina uredila nastanitvene zmogljivosti. »Imamo dvanajst sob, dve sta družinski, in kajžo, ki je namenjena romantičnemu pobegu v dvoje,« pove Eva, sicer mojstrica v kuhinji, ki ne pozabi omeniti, da se je vsega naučila prav od mame Lili. »Trudimo se, da vse, kar oči pridela, damo na krožnik. Tako gostom ponudimo samo sezonsko hrano, veliko je zelenjave,« pove kuharica in doda, da ni lepšega, ko se zjutraj odpraviš na njivo, pogledaš, kaj imaš, in to vržeš v lonec. »Težko rečemo, kaj je hišna specialiteta, saj ljudje pridejo k nam zaradi kompletne hrane. Te se nikoli ne pogreva, tudi mikrovalovne pečice ne uporabljamo,« pove. Decembra bodo pri Šerugovih tudi koline. »Hrana ima okus, ker jo oče sam pridela, in to opazijo tudi tuji gostje, ki ne morejo prehvaliti okusa paradižnika, paprike, tudi domačih, nič škropljenih in na pogled ne ravno najlepših jabolk.«
Predvsem za dnevne gurmane, ti se morajo predhodno seveda tudi najaviti, pa je najlepši del kmetije zagotovo kuhinja, kjer vedno diši po svežem kruhu, v loncu pa nikoli ne manjka juha iz doma pridelane zelenjave. Ob našem prihodu je tako iz jušnika zadišala vroča zeljna juha, z mesom obložen krožnik pa so spremljale različne sveže in domiselno pripravljene zelenjavne priloge. In ker k Šerugovim vedno pride več družin z otroki, ki preživijo nekaj dni počitnic na njihovi kmetiji, z aktivnostmi zaposlijo prav vse. Tako vas lahko v jesenskem času posedejo pred velik kup koruze in vas naučijo ličkanja, izrezali boste lahko tudi ogromno bučo. Brez slabe vesti in z željo le posedanja pa si boste lahko na ognju spekli koruzo, morda kostanj ali skrivaj tudi kakšno penico.