Med paraplegiki je vsako leto več zanimanja za sproščeno vijuganje po belih strminah. Mogoče tudi zaradi dostopnejših smučišč, žičnic in tehničnega osebja, ki upravlja naprave. In prav slednje velja tudi za smučišče Rogla, kjer je minuli teden potekal smučarski kamp z mednarodno udeležbo. »Da bi čim več paraplegikov privabili na bele strmine – in pri tem smo uspešni že vseh 15 let – smo si za tiste parasmučarje, ki nimajo svojih monoskijev, tudi tokrat pri avstrijskem proizvajalcu Praschberger izposodili nekaj takih sedežev, ki se pripnejo na smučko,« nam je ob vznožju smučišča na Mašinžagi povedal vodja kampa Gregor Gračner in dodal, da so v vseh teh letih po belih strminah popeljali več kot 5060 paraplegikov. »Pred Roglo smo kampe organizirali v Kranjski Gori, kjer imamo športni invalidi prav tako odlične pogoje,« je še pojasnil in pohvalil sodelovanje s smučiščem Rogla in tudi letošnjo posodobitev, novo pokrito šestsedežnico Mašinžaga. »Z vidika smučarjev je naprava vrhunska, za nas z monoskijem pa je težje dostopna, kot so denimo sidra. Želimo si, da bi nam z vodstvom Rogle za naslednje leto uspelo najti boljšo rešitev za izvedbo tekme, morda tudi na smučišču Jasa,« je glasno razmišljal Gračner.
Biski tudi za invalidne otroke
Tridnevni smučarski kamp so zaključili z veleslalomsko tekmo, ki je bila po oceni najbolj zagrizenih tekmovalcev na nekaterih mestih tudi zaradi poledenele podlage precej zahtevno speljana. »Letos je na tekmi sodelovalo rekordno število, kar 22 smučarjev v monoskijih. Ta številka daje kampu dodatno spodbudo za naprej. Domov odhajamo z dobrimi vtisi, letos nam je služilo tudi vreme,« je pripovedoval Gračner in dodal, da so se razveselili tudi novincev na monoskiju, ki so se v teh nekaj dneh naučili dovolj, da so sami šli skozi zavoje. »To je pokazatelj, da dobro delamo. Vesel sem tudi, da je imel kamp mednarodni pečat: tekmovali so trije smučarji iz Hrvaške ter eden iz Bosne in Hercegovine. Tudi na tak način Zveza paraplegikov Slovenije povezuje regijo. Izpostavil bi še zadovoljstvo ob tem, da se je za nami na isti dan tekme začel 1. zimski paralimpijski tabor za družine. Dve leti so potekali pogovori, da bi mladim invalidom preko njihovih družin na taboru na Rogli ponudili priložnost, da preizkusijo zimske športe. Letos se bo to zgodilo,« je povedal Gračner in pristavil, da gre tukaj zahvala tudi strokovnemu vodstvo paralimpijskega komiteja, ki je podprlo tako velik in zahteven projekt. Med drugim so na zvezi poskrbeli, da so si pri Praschbergerju za nekaj dodatnih dni izposodili še manjše število biskijev. Gre za podoben sistem smučanja, kot ga omogoča monoski, le da lahko parašportnik v biskiju tudi leži, pri smučanju pa mu pomaga smučar vodnik, ki ga od zadaj usmerja oziroma vodi. Biski uporabljajo tudi invalidni otroci, ki se s smučanjem šele spoznavajo, in tisti, ki ne morejo uporabljati rok.
Pomembna je tudi pomoč prostovoljcev
Kljub vsej strokovnosti pa za tako velikim projektom stojita ekipa in srčnost vsakega posameznika. »Bo držalo. Tudi sam sem pred nesrečo z družino redno hodil smučat. In hodim še danes. Ne morem pa ravno trditi, da gre za strast. Ta sicer ostaja v športu, vendar je že tri desetletja moja ljubica košarka. Že 25 let sem v reprezentanci, sodeloval sem na 15 evropskih prvenstvih,« je dejal Gračner in dodal, da na zimsko sezono mogoče našteje le pet smučarskih dni. In prav zato, ker se tudi sam zaveda, kako pomemben je šport v življenju posameznika, si kot vodja športa na Zvezi paraplegikov Slovenije želi aktivirati čim več članov. »Ne glede na to, kakšno je vreme ali kakšna je podlaga, vedno najdemo rešitev in skušamo uživati na snegu. Vesel sem, da je kamp tradicionalen – in ne le zaradi obdobja trajanja, ampak tudi zavoljo dejstva, da imamo v Sloveniji kar nekaj zelo nadarjenih, dobrih smučarjev paraplegikov. Hvaležni smo za to, da nam vsakič znova na kampu pomagajo prostovoljke delovne terapije in mentorica Alenka Plemelj Mohorič,« pa je ob vznožju smučišča povedal Primož Jeralič, nekdanji paralimpijec in smučar.
Oddelek za delovno terapijo na ljubljanski zdravstveni fakulteti spremlja parašportnike pri smučanje že 15 let. »Od vsega začetka smo na taboru prisotni kot prostovoljci. Udeležba na kampu je del našega visokošolskega programa v okviru zdravstvene fakultete v Ljubljani, na oddelku za delovno terapijo. V teh 15 letih se je zvrstilo okoli 80 prostovoljk, ki so pomagale, predvsem pa si nabrale izkušnje za delo v praksi,« je dejala Alenka Plemelj Mohorič, vodja katedre za delovno terapijo na zdravstveni fakulteti v Ljubljani, in dodala, da je smučanje zagotovo odlična rekreacija. »Večina parasmučarjev, ki danes vozi monoski, je smučala že pred nesrečo. In tudi zato je še kako pomembno, da nam poškodba ali bolezen ne vzame tega veselja,« je še povedala Plemelj-Mohoričeva in pristavila, da je še bolj pomembno, da lahko vse te aktivnosti invalidna oseba še naprej izvaja v družbi prijateljev in družine, saj ji to omogoča ohranjati socialno mrežo.